Dušana Findeisen piše o razmerju med humanističnim in poklicnim izobraževanjem v prihodnosti. Ker kvalifikacij, ki bodo potrebne na trgu dela čez petnajst let, ni mogoče z gotovostjo predvideti, lahko razmišljamo predvsem o tem, kakšne ljudi bomo potrebovali: katere bodo bistvene zmožnosti, ki jih bo treba zajeti med cilje izobraževalnih programov mladih in odraslih. Med bistvenimi usposobljenostmi navaja obvladovanje miselnih procesov, zmožnost spo­razumevanja, usposobljenost za dejavno življenje v skupnosti , razmerje do okolja itd. Opozarja tudi na potrebo po drugačnih didaktičnih postopkih in drugačnem vrednotenju, da bi zagotovili uravnoteženost izobraževanja. Humanistično izobraževanje bo moralo prodreti tudi v ozko usposabljanje odraslih, saj podjetja ne potrebujejo samo dobrih strokovnjakov, temveč ljudi, ki so se zmožni prilagajati in se razvijati.