Samomor je dobro opisan javnozdravstveni problem. Glede na število samomorov se Slovenija že dolgo uvršča v svetovni vrh. Na biološki ravni so bile opravljene številne genetske in biokemijske raziskave živčnih prenašalcev, v zadnjih letih so pogostejše tudi raziskave na področju epigenetike, kamor uvrščamo delovanje nekodirajočih RNA (miRNA), metilacijo DNA in posttranslacijske modifikacije histonov. Mikro RNA so kratke, 19–25 nukleotidov dolge enoverižne molekule RNA, ki se specifično vežejo na mRNA in znižajo izražanje tarčnih genov. Pri žrtvah samomora so zaznali spremembe v izražanju miRNA v povezavi z možganskim nevrotrofnim dejavnikom (BDNF) in njegovim receptorjem (TrkB), transkripcijskimi in rastnimi dejavniki ter poliaminskim sistemom. Metilacija DNA je proces dodajanja metilne skupine na mesto 5C citozina, posledica pa je znižanje prepisovanja genov. S študijami globalnega vzorca metilacije so pri žrtvah samomora prepoznali spremenjene vzorce metilacije promotorskih regij. Številni promotorji so pripadali genom, vpletenim v kognitivne funkcije. Na ravni posameznih genov so spremembe v vzorcu metilacije promotorske regije opazili pri BDNF in genu za receptor TrkB, ribosomski RNA in serotoninskem receptorju tipa 2A. Histoni so osnovni gradniki jedrnega kromatina; predstavljajo proteinsko osnovo, okoli katere se navije DNA. Tako skupaj tvorijo nukleosom. Histone sestavlja globulni centralni del in N-terminalni rep. Dolžina slednjega je lahko različna in na aminokislinskih ostankih repa so lahko prisotne posttranslacijske modifikacije. Med njimi so najpogostejše acetilacija in metilacija lizinov in argininov, fosforilacija serinov in treoninov, ubikvitinacija in sumoilacija lizinov in ADP-ribozilacija. Pri žrtvah samomora so opazili spremembe modifikacij histonov pri TrkB in poliaminskem sistemu. Številne študije tako povezujejo epigenetske mehanizme s samomorilnim vedenjem.