V zadnjih letih je t. i. omrežna perspektiva prispevala k boljšemu razumevanju delovanja možganov pri zdravih posameznikih in bolnikih z boleznimi živčevja. Razvoj neinvazivnih slikovnih metod in uporaba matematičnih orodij teorije grafov sta omogočila proučevanje zgradbe in delovanja možganskih omrežij. Povezave v strukturnih omrežjih lahko rekonstruiramo s pomočjo difuzijskega magnetnoresonančnega slikanja, funkcijske slikovne metode pa omogočajo proučevanje funkcijskih omrežij. Možganske sposobnosti so odvisne od topologije omrežij, ki omogočajo tako segregacijo funkcije kot tudi integrativno procesiranje informacij. Prispevek je dostopen uvod v osnove teorije grafov in nevroznanosti omrežij. Predstavi mere topologije omrežij in osnovne značilnosti možganskih omrežij pri človeku. Članek pojasni, kako bolezenski procesi prizadenejo delovanje možganov kot omrežja, in prikaže primere prenosa v klinično prakso. Izpostavimo tudi nekaj omejitev in izzivov, s katerimi se srečuje to hitro razvijajoče se področje nevroznanosti.