Nevrodegenerativne bolezni možganov, ki se klinično izrazijo kot demenca ali parkinsonizem, postajajo s staranjem prebivalstva vse pogostejše. Zgodnja in pravilna diagnoza je pomembna zaradi izključevanja ozdravljivih vzrokov, ustreznega simptomatskega zdravljenja, socialnih ukrepov in vključevanja bolnikov v klinične raziskave. Dokončno diagnozo večine nevrodegenerativnih bolezni možganov lahko postavimo le na podlagi patohistološkega vzorca možganovine. Za živa so nam v veliko pomoč funkcijske nuklearnomedicinske preiskave, s katerimi lahko prikažemo spremenjeno regionalno presnovo možganov, motnje na nivoju nevrotransmiterskih sistemov in patomorfološki substrat bolezni – kopičenje patoloških beljakovin. Glede na značilne spremembe regionalne presnove možganov, ki jih preučujemo s pozitronsko emisijsko tomografijo (PET) možganov z uporabo z radioaktivnim fluorom (18F) označene deoksiglukoze, lahko razlikujemo med alzheimerjevo boleznijo, demenco z lewyjevimi telesci, frontotemporalno demenco in redkejšimi vzroki kognitivnega upada ter med parkinsonovo boleznijo in drugimi nevrodegenerativnimi parkinsonizmi. Z ugotavljanjem integritete dopaminergičnega sistema (npr. scintigrafijo dopaminskega prenašalca; DaTSCAN) lahko razlikujemo med nevrodegenerativnimi parkinsonizmi in drugimi možnimi vzroki težav. Amiloidni PET možganov nam prikaže prisotnost in značilno razporeditev prekomernega kopičenja amiloida pri bolnikih z alzheimerjevo boleznijo že pred pojavom kliničnih znakov bolezni. V prispevku predstavljamo nuklearno medicinske preiskave, obravnavamo indikacije in značilne spremembe ter omejitve teh preiskav v diagnostiki nevrodegenerativnih bolezni možganov.