Eden od glavnih razlogov za negativen odnos do migrantov je dejstvo, da obremenijo objekte in infrastrukturo gostiteljske skupnosti, sami pa veliko ne prispevajo h gospodarstvu in družbi države gostiteljice. Ta negativni odnos je močen zlasti v mestih, kjer je pritisk na javne dobrine zgoščen in opaznejši. Zato so migrantske soseske še posebej zaničevane. S tem stereotipnim pogledom se ne ujemajo izkušnje z migranti v okolici pokopališča Rookwood Cemetery v Sydneyju, ki velja za »največjo nekropolo na južni polobli«. V tej migrantski soseski potekajo živahne in raznovrstne dejavnosti (zlasti korejskih) migrantov, ki so za to območje, znano pod imenom Lidcombe, nekaj popolnoma novega. Na podlagi različnih virov, analiziranih z zgodovinsko-strukturnega vidika migracijskih študij, vključno z arhivskimi raziskavami v lokalnih knjižnicah, pogovori z dolgoletnimi prebivalci tega območja in vidno etnografijo, so v članku predstavljeni zgodovina Lidcomba in njegove izkušnje z migranti v 21. stoletju. Pri tem avtorja na podlagi demografskih, družbenih in geografskih sprememb poudarjata prispevek migrantov k prenovi »mrtvega mesta« in izpodbijata podedovane stereotipe, ki pogosto vodijo k rasistični obravnavi migrantov kot »grešnih kozlov« ter na podlagi katerih se migranti prikazujejo kot »paraziti« in »kriminalci«, ki »izčrpavajo« gospodarstvo države gostiteljice. Predstavljena študija primera kaže, da lahko migranti prostore, v katerih živijo, pogosto preoblikujejo tako, da pozitivno in dolgotrajno prispevajo h gospodarstvu in družbi države gostiteljice. Ta primer bi morale kot pomembno lekcijo upoštevati tako evropske države, ki se soočajo z »migrantsko krizo«, kot tudi politiki po svetu, ki želijo gostiteljska gospodarstva in družbe pred migranti zaščititi z zidovi.