V svetovnem merilu perutninsko meso predstavlja cenovno dostopen in kakovosten vir beljakovin, zato se je v zadnjih desetletjih povečala njegova prireja. Slednje smo dosegli z intenzivno selekcijo pitovnih piščancev na hitro rast, učinkovitejše izkoriščanje krme, povečan delež prsne mišičnine in manjši delež trebušne maščobe. Na drugi strani so tako intenzivna selekcija in zahteve po večji prireji, kot tudi nekateri zunanji stresni dejavniki, ki vključujejo neželene spremembe v okolju, prehranskem režimu, tehnologiji reje in nepravilne postopke ravnanja z živalmi pred zakolom, povzročili večjo dovzetnost živali za oksidativni stres, ki poslabšuje senzorične in tehnološke lastnosti perutninskega mesa. Posledice hitrega povečevanja prsne mišičnine pri pitovnih piščancih in intenzivne tehnologije reje se kažejo v naraščajočem trendu pojavnosti različnih neželenih sprememb piščančjega mesa oziroma miopatij. Med najpogostejše miopatije spadajo miopatija globoke prsne mišice, bledo, mehko in vodeno meso, bela progavost prsne mišice, olesenelost prsne mišičnine ter špagetasto meso, ki prizadenejo predvsem veliko prsno mišico in poslabšujejo njene senzorične in tehnološke lastnosti. Prav tako omenjene spremembe prsne mišičnine poslabšujejo kakovost in prehransko vrednost mesa ter vplivajo na sprejemljivost mesa za potrošnike in nedvomno povzročajo ekonomske izgube v živilsko-predelovalni industriji.