Posebno vprašanje v Lukrecijevi poeziji predstavlja njegov odnos do smrti. Občutje strahu, ki ga vzbuja misel na smrt, občutje njene skrivnostne, vztrajne navzočnosti v srcu življenja je v njegovi veliki pesnitvi izraženo tako sugestivno, da je težko dvomiti o njegovi pristnosti. Lukrecij se kot epikurejec proti temu strahu seveda bori z vso močjo razuma, še več: izvor tega strahu neločljivo povezuje s strahom pred bogovi in njihovim zemeljskim, zlasti pa pozemeljskim kaznovanjem človeka in to celo napravi za osnovno temo svoje pesniške izpovedi in filozofije. A neka zagonetna senca noče in noče izginiti in zdi se, kakor da iz ozadja še vedno tiho, a razločno odmeva misel: Media vita in morte sumus.