Ob prehodu s prvega zvezka Canzoniera k drugemu, v katerem so zbrane Sabove pesmi iz dvajsetih let, se znajde bralec pred teksti, ki že s svojo zunanjo podobo opozarjajo predvsem na novosti. Z razliko od prvega dela, čigar zbirke sestavljajo krajše in zaključene izpovedi, tu presenetijo bralčevo oko daljše pesnitve in zbirke, v katerih se krajše metrične oblike družijo v vence, kjer imajo vlogo elementov, vezanih na celoto, ki je iz njih zgrajena. Pesnitev L'U oma je pravcat poem, ki po številu verzov prekaša zbirko Casa e campagna in celo Vojaške pesmi. Primer kompozicije, ki po obsegu prekaša cele zbirke prvega zvezka, je tudi Preludio e fughe. Ti dve pesnitvi nikakor nista spravljivi v sklad s poezijo »d'occasione«, v pomenu, ki ga Saba daje temu izrazu, ko govori o poezijah iz prvega dela Canzoniera; obe predpostavljata dolgoročen oblikovalni načrt, ki kot tak izključuje osnovno premiso prigodniške lirike. Isto je reči o zbirkah Autobiografia, I Prigioni in Fanciulle, zgrajenih iz sonetov oziroma iz kanconet. Res je, da že v prvem delu Canzoniera naletimo na celo zbirko sonetov, smiselno močno poveztanih med sabo. A njihova globlja zveza postane razvidna šele iz osvetlitve motivov, ki jih družijo. Salernski sonetje se niso porajali ob jasno začrtanem razporedu, ki ga je predpostavljati pri sonetnem vencu z naslovom Autobiografia, ki ga ne moremo deliti niti na grupe sonetov.