Kar nekaj desetletij 20. stoletja so posamezna velemesta in mesta razumeli kot sestavne elemente državnih in meddržavnih naselbinskih sistemov. Mnogo let je teorija centralnih krajev in hierarhije centralnih krajev, ki jo je prvotno razvil Christaller, dopolnil pa Loesch, odločilno vplivala na prostorske raziskave in regionalne razvojne politike z usmerjevalnimi načeli urbanizacije in razvoja naselbinskih vzorcev. Toda čedalje bolj nedvoumno postaja, da načrtovani učinki koncepta, tj. uravnavanje intra- in interregionalnih razlik, niso bili doseženi. Še več, intraregionalno tekmovanje med sosednjimi občinami, pa tudi sodobni življenjski slogi in bivanjske izbire so povzročili nastanek novih naselbinskih struktur razpršenih prostorskih vzorcev in močnih funkcionalnih povezav. Prav tako je nedvoumno, da urbano omreženje ni preprosta naloga in da nosi v sebi številne težave.