Raziskovanje samomora je občutljivo z etičnega in metodološkega vidika, saj je poskus samomora del osebnezgodovine, kijo posameznik redko javno razkriva. O samomoru se danes piše in raziskuje predvsem kot o problemujavnegazdravja, manjse problem raziskuje kot vprašanje osebne izkušnje posamezne osebe in kot problem ustreznosti strokovnega odziva in oblik pomoči, ki so danes na voljo ljudem po preživetju. Raziskava, v kateri so sodelovali ljudje, ki so preživeli poskus samomora, in strokovnjaki, ki delajo z njimi, je ugotovila, da v današnji družbi poteka proces individualizacije stiske in trpljenja. Poglablja se vrzel med potrebami, ki jih preživeli občutijo, in pomočjo, ki jo prejmejo. V Sloveniji se pomoč po poskusu samomora izvaja predvsem v psihiatričnih bolnišnicah, s poudarkom na medikamentoznem obvladovanju simptomov duševnih težav. Preživeli so po poskusu samomora le redko naleteli na pomoč socialnih delavcev in delavk te pomoči tudi niso iskali, saj je niso prepoznali kot možne ali relevantne. Čeprav bi socialno delo z znanjem, metodami in pristopi lahko pripomoglo k reševanju duševnih stisk ki so posledica kompleksnih problemov v vsakdanjem življenju ljudi, je ta vidik pomoči na ravni sistema povsem spregledan. Sodelujoči v raziskavi si v trenutkih duševnih krizželijo preprosto dostopnih intervencij vskupnosti, strokovne pomoči, ki bi odgovorila na dejanske in specifične potrebe, več podpore in pomoči v okolju, kjer živijo. Preventivno delo na področju samomora bi se moralo osredotočati tudi na prizadevanje za družbeno pravičnost.