Margareta Puhar je v Mariboru nadaljevala Slomškovo skrb za duhovno oblikovanje in rast mladine ter njeno izobraževanje − leta 1864 je ustanovila mariborsko podružnico šolskih sester, leta 1869 pa še samostojno materno hišo, v kateri so šolske sestre skrbele za vzgojo in izobraževanje revnih mariborskih deklic; med letoma 1869 in 1881 je bila prva predstojnica kongregacije šolskih sester v Mariboru. Prizadevala si je za prestižnost slovenskega učnega jezika v materni hiši Slomškovih šolskih sester, čeprav v nemško govorečem Mariboru nemška oblast temu ni bila naklonjena. Z načelom postopnosti je dosegla, da so mestne oblasti v »njenem vrtcu, osnovni šoli in na učiteljišču dovolile vzporedne slovenske razrede in jim podelile položaj javnega izobraževanja. Prva v Mariboru je vključila v vzgojo in izobraževanje domoljubna čustva, ki so mladini postala dobro izhodišče za oblikovanje zavesti o slovenski nacionalni identiteti. Vzgoja, ki jo je zagovarjala Margareta Puhar, je temeljila na takem pozitivnem domoljubju, in je otroke spodbujala za sporazumevanje v slovenskem jeziku.