V Sloveniji je tako imenovana begunska kriza trajala od oktobra 2015 do marca 2016, ko se je balkanska pot zaprla. Javni diskurz je imel v tem obdobju značilnosti moralne panike, ki je izbruhnila ob napovedi madžarske vlade, da bo zaprla mejo s Srbijo in Hrvaško, kar je množice migrantov prisililo na pot do »Nemčije« preko Slovenije, in naenkrat potihnila ob zaprtju balkanske poti. Subjektivno doživljanje obdobja intenzivnega javnega interesa za migracije avtorica opiše preko svojih številnih intervencij v javni prostor. V njih je naslavljala dva sklopa strahov, tistega o valovih in nepreglednih množicah ljudi, ki prihajajo; in tistega o Drugih, ki jih ne bo mogoče integrirati na ravni Evrope in Slovenije. Obe intervenciji sta vsebovali zgodovinske podatke o slovenskem izseljenstvu in begunstvu, izkušnji, ki je potlačena in izrinjena iz kolektivnega spomina, nacionalne zgodovine in kulture ter iz šolskega sistema, ter podatke o integraciji migrantov in beguncev, ki v Sloveniji poteka zadnjih 25, v Evropski uniji pa zadnjih 50 let. Opozarjanje na lastne izkušnje migracij in begunstva v evropskem in slovenskem prostoru v javni diskurz vpelje razmislek o formiranju etnično, versko, jezikovno in kulturno raznolikih ter mešanih prebivalstev in družb, primeri integracijskih praks pa razmislek o tem, da so prav te prakse evropskim družbam omogočile, da so postale in ostale ekonomsko in socialno stabilne in varne.