Kot je dobro znano, bogovi v Sofoklovi Antigoni ne nastopijo (niti prek prerokb), vendar se vse v drami zgodi zaradi njih. Njihova avtoriteta ni sporna, a je prav zato, ker so odsotni, nejasna in eluzivna njihova volja: to odpira prostor Antigoni in Kreontu, da jo razlagata na povsem drugačen način, kar sproži njun usodni konflikt. Ko Tejrezias razkrije, da Kreont nima prav, je že prepozno za Antigono, ki je umrla zato, ker je ostala zvesta svojemu (pravilnemu) razumevanju božje volje (postave), čeprav je v tem ni podpirala nobena zunanja avtoriteta, ne božanska, ne človeška. V Antigoni Dominika Smoleta pa je odsotna naslovna junakinja, in to vse do konca drame, ko jo ubijejo in njeno vlogo prevzame Paž. Smoletova radikalna inovacija nenehoma usmerja pozornost bralca (gledalca) v ozadje dramskega dogajanja, v nevidno resničnost onstran odra: v prepovedano območje izven uradne družbe, kjer se postavljajo bistvena vprašanja o zgodovinski resnici in o tem, kaj človek v resnici je. Drami kažeta analogne poteze v dramaturški zgradbi, zlasti pa v predstavljanju resničnosti: ultimativna resničnost (bogovi pri Sofoklu, človekova resnična identiteta) je v obeh prikrita, vendar bistveno učinkuje na življenje: razkriva se kot temno obzorje in ohranja človeško resničnost odprto. Poleg glavne teme razprava razmeroma nadrobno obravnava tudi motive za (literarno in teoretično) reinterpretacijo kanoniziranih besedil.