Članek v prvem delu na podlagi kurikularnih besedil, književnodidaktične teorije in raziskave PISA povzema razsežnosti bralne zmožnosti literarnega bralca, predvsem povezavo doživljanja, razumevanja in vrednotenja književnosti v povezavi s kontekstualnim znanjem. Osredotoča se na vrednotenje, ki lahko poteka na podlagi notranjih ali zunanjih meril. V osrednjem delu analizira esejska navodila na podlagi vprašanja, katero znanje oz. raven odziva pričakujejo od kandidatov, ter zanesljivost navodil za ocenjevanje. Članek s komentarjem navodil za pisanje eseja dokazuje, da navodila usmerjajo dijake predvsem k obnavljanju vsebine in k predvidljivim odgovorom, z analizo odstopanj med ocenami ocenjevalcev ob vsebinskih in jezikovnih postavkah pa, da podrobna, a nezanesljiva ocenjevalna navodila ne prispevajo k objektivnosti ocenjevanja. V sklepnem delu predlaga spremembe v smeri subjektivnosti pisanja maturitetnih esejev ter bolj celosten, manj analitičen pristop k njihovemu ocenjevanju.