V prispevku preučujem uprizoritev oziroma ugledališčenje dveh Pahorjevih romanov – Spopad s pomladjo (1958) in Nekropola (1967). Zanima me razmerje med romanesknim literarnim besedilom, dramsko literarno predlogo, ki je nastala po njem, in uprizoritvijo.Nekropola je roman, v katerem je Boris Pahor najbolj celostno ubesedil taboriščno izkušnjo, ki jo je fragmentarno tematiziral že v zbirki črtic Moj tržaški naslov (1948), prvič pa je o njej obširneje pisal v romanu Onkraj pekla so ljudje (1958).Pahorjeva romana Spopad s pomladjo (Onkraj pekla so ljudje) in Nekropola spadata v skupino pričevanjskih literarnih besedil o holokavstu, ki se distancirajo od »čistih« zgodovinskih besedil in poudarjajo subjekt izrekanja. Pahor prevprašuje človekovo zmožnost spominjanja in ubeseditve taboriščne izkušnje; edino filmska kamera bi lahko verodostojno posnela taboriščne sekvence, vendar – kot zapiše pisatelj – je bolje, da takega filma ne bi bilo. Kako globoko in prepričljivo je bil spomine zmožen prikazati gledališki jezik, pa je osrednje raziskovalno vprašanje mojega prispevka.