Migracijske študije pogosto domnevajo, da so ciljne države »moderne«, države izvora pa »tradicionalne«. To pride do izraza predvsem v primeru islamskih priseljenskih družin, kjer se tako teoretsko izhodišče postavlja zaradi patriarhalnosti in tradicionalnih odnosov v družini. Taka dihotomija v pojmovanju modernega in tradicionalnega še dodatno spodbuja tako stereotipe kot esencialistične in homogenizirajoče diskurze o muslimanskih ženskah, ki so predstavljene kot pasivne žrtve svoje religije, zatirane zaradi patriarhalnih odnosov v svojih Skupnostih. Pričujoča razprava na temelju biografskih pripovedi mlade Maročanke in Kurdinje stereotipe in prevladujoče diskurze postavlja pod vprašaj; namesto njih predlaga preučevanje mikroprocesov in biografskih interpretacij spolno zaznamovanih priseljenskih izkušenj. Prav tako poudarja pomen preiskovanja integracijskih transmisij ter razmerij med materami in hčerami, skupaj z raznolikimi strategijami opolnomočenja. Tako bi lažje razumeli spolno zaznamovana razmerja med tradicionalnimi in modernimi kulturnimi praksami in načini življenja v transnacionalnem migracijskem kontekstu.