Tam je kot mladi asistent sodeloval pri nastajanju obsežnih kartotek tujih avtorjev in literarnovednih termínov, ki ju je Ocvirk zasnoval kot podlago za načrtovani literarni leksikon. Vzporedno je Dolinar v okviru podiplomskega študija pod mentorstvom Janka Kosa napisał magisterij o literarnozgodovinski metodi Franceta Kidriča (1975) in z njim zastavil svoje dolgoletno poglabljanje v historizem, pozitivizem in konstitutivno obdobje slovenske literarne zgodovine. V monografiji Pozitivizem v literarni vedi (1978) je osvetlil paradigmo, ki je literarno stroko (tuði slovensko) v njenem zgodnjem obdobju pod vplivom Hippolyta Taina in po zgledu naravoslovja s svojim psihološkim, biološkim, zgodovinskim, sociološkim in okoljskim determinizmom konstituirala kot znanost. V hermenevtiki je Darko Dolinar zato videl filozofsko-metodološko utemeljeno preseganje pozitivističnega determinizma, ki mu je literarna umetnina sama na sebi ostajala nedostopna, pa tudi fenomenologije, ki je v oklepaju pustila vse, kar je literarni umetnini domnevno zunanje.