Članek skuša pokazati povezavo med nihilizmom in računajočim mišljenjem v Heideggrovi filozofiji. Nihilizem v skladu z njegovo opredelitvijo obravnava kot »zanikanje odtegovanja biti«, kar je v nasprotju s pojmovanjem nihilizma kot odsotnosti bivajočega: potemtakem nihilizem ni izraz odsotnosti, temveč manifestacija ekscesa bivajočega. Vprašanju računajočega mišljenja se članek približa v kontekstu refleksije o tehniki in razpolaganju s »tistim, kar je« (Gestell), ki sovpada s sodobnim nihilističnim poudarkom glede bivajočega: nihilizem obdobja tehnike je enotujoča zahteva po dostopnosti vsega kot razpoložljivega obstanka. Tovrstna zahteva zadeva tudi obravnavo govorice kot golega sredstva komunikacije in lastnega (das Eigene) kot izkustva v zatonu. Avtor trdi, da prazno identiteto kot bistvo današnjega nihilizma lahko presežemo z naznačitvijo značilne diference materinščine in domovine: namen članka je torej osvetlitev predhodnosti istega (das Selbe) pred identičnim (das Gleiche) v procesu prevladovanja sodobnega nihilizma.