O reji konj na Kranjskem je pisal že Valvasor (1689). Na več mestih v knjigi »Slava vojvodine Kranjske« piše tudi o kraškem konju. Druge pasme, ki so opisane v objavah do leta 1945, so noriški konj, lipicanskec, belgijski konj, ljutomerski kasač, medžimurski konj in drugi konji. Po odredbi kmetijskega ministrstva je bila nekdanja Dravska banovina, leta 1934 razdeljena v področje hladnokrvnih konj s tremi okoliši (medžimurski konj, srednje težki noriški konj, lahki noriški konj) in v dva pasemska okoliša toplokrvnih konj (amerikanski dirkač, lipicanec). Kraški konj je omenjen že v arhivski listini iz leta 1582. To so bili močni konji znani tudi po svoji dolgoživosti. Kraški konj je stara slovenska pasma, ki je od 16. stoletja dalje neposredno sodelovala pri nastanku lipicanca, pasma sama pa je izumrla. Bohinjski konj je bil visok, širok in močan. Pasmo prvi omenja dr. Bleiweis (1855). Nastal naj bi na začetku 18. stol. z oplemenjevanjem domačih kobil z žrebci pasme nonius (ogrskimi žrebci). Prvotni stari bohinjski konj je izginil z uvajanjem težkih noriških žrebcev. Kobariški konj je bila težka vprežna pasma konj, ki so jo redili že od nekdaj v soški dolini in na njenem obrobju. Pasma je bila zelo čislana tudi v Furlaniji. Prva svetovna vojna je povsem premešala pasemsko strukturo in o usodi kobariškega konja po letu 1928 ni podatkov. Posavinjski konj, imenovan tudi savinjski, je bil vzgojen v Savinjski dolini. Nastal je s križanjem noriške in ardenske pasme konj. To je bil srednje težak konj, ki je tudi izumrl.