Rejništvo je v zadnjih letih na Hrvaškem postalo predmet zanimanja socialnega dela zaradi pomanjkanja name-stitvenih kapacitet v institucijah in zaradi procesa deinstitucionalizacije, ki si prizadeva za normalizacijo življenja v skupnosti. Pri rejništvu je normalizacija otrokovega življenja izziv za vse vpletene, ker na Hrvaškem ne ostaja inkluzivni model rejništva in ker je vloga socialnega dela razdeljena med vse akterje v rejništvu. Avtorica izhaja iz domneve, da je za zagotovitev normalizacije pomembno poskbeti za formalne in neformalne mreže v skup-nosti, ki jih socialno delo vzpostavlja in povezuje. V članku prepozna obstoječe podporne mreže za rejništvo in preučuje vlogo socialnega dela pri tem. Na podlagi kvalitativne analize osmih polstrukturiranih intervjujev z rejniškimi družinami, opravljenih med novembrom 2021 in januarjem 2022, izsledki kažejo, da rejniški starši potrebujejo več dostopne kontinuirane institucionalne podpore od socialnih delavk in delavcev, pa tudi nefor-malne oblike podpore, zlasti združenj rejniških staršev v civilnem sektorju, in boljše sodelovanje s primarnimi družinami otrok.