Globalizacija vpliva na mehiška mesta in ustvarja nove urbane strukture. Z oblikovanjem novih državljanskih praks globalizacija spreminja odnose, ki jih posamezniki vzpostavijo do določenega območja. Na podlagi multidisciplinarnega pristopa avtorja teoretično analizirata nove razmere v mehiških starih mestnih jedrih, ki so jih povzročili izzivi, povezani z njihovo razglasitvijo za območja svetovne dediščine. Pri tem uporabljata teoretični konstrukt, s katerim predstavita določene vidike realnosti v mehiških mestih, ki se nanašajo na oblikovanje demokratičnih in participativnih državljanskih praks. Pojav analizirata na podlagi dveh teoretičnih izhodišč: (a) procesa spreminjanja v območje svetovne dediščine (to je turizma in gentrifikacije) in (b) teorije družbenega kapitala. Ugotovitve kažejo, da nove razmere izražajo prostorsko, časovno in gospodarsko preobrazbo območja dediščine. V starih mestnih jedrih politični akterji in ustanove spodbujajo centralistični, nadnacionalni in mestni konservatorski razvoj. Nastaja urbanizem, ki daje prednost ohranjanju v korist turistov ter škodo zadovoljstva, uporabe in sodelovanja lokalnega prebivalstva. Poleg tega procesi izključevanja in gentrifikacije razjedajo družbeno tkivo in ogrožajo državljanstvo.