V visoko industrializiranih in institucionaliziranih družbah, ki stremijo k čim večji učinkovitosti, morajo biti posameznikove dejavnosti usklajene z dnevnim ritmom mesta. Kot prostorsko in institucionalno okolje se mesto ljudem vsiljuje in vpliva na stopnjo njihove navezanosti na kraj, s tem pa posledično spreminja njihov občutek doma. To je najopaznejše v današnjih mestih, kjer je vsakdanje življenje zelo dinamično in se počitek pogosto odvija zunaj prebivališča (tj. na poti). S proučevanjem prostorsko- časovnih vidikov mobilnosti mladih Tokijčanov avtorja v članku analizirata, kako mesto vpliva na njihov občutek doma in stopnjo navezanosti na fizično okolje. Njune ugotovitve razkrivajo dinamičen občutek doma, pri čemer so poti pomembnejše od korenin, navezanost pa ni omejena samo na en kraj, ampak je razumljena bolj kot navezanost na časovno-prostorske odnose, ki jih ustvarjajo ljudje in ustanove s svojimi dejavnostmi.