Leta 1979 v svojem manifestu kolektiv eksperimentalnega gledališča Kugla (Zagreb, 1975–1985) zapiše: »Kugla odkriva podobe, simbole in zgodbe, ki želijo biti obljuba skupnosti.« Raziskali bomo posledice teh neoavantgardih skupnostnih podvigov za zagrebško neinstitucionalno sceno skozi štiri modele inkluzivnih uprizoritvenih praks/uprizoritev, ki se razlikujejo v izhodiščih, estetskih ciljih, nivojih produkcije in načinih sodelovanja. V Ljubezenskem primeru Fahrije P (2017) bivši člani Kugle z drugimi soavtorji uprizorijo polilog z literarno, vizualno in performativno zapuščino pokojnega člana gledališča Kugla, multimedijskega ustvarjalca Željka Zorice Šiša (1957–2013). Uporabijo interaktivne postopke, ki so jih razvili v 70. letih. V dolgotrajnem in velikopoteznem projektu 55+ (2012) v produkciji platforme Montažstroj ustvarjalci zberejo udeležence, starejše od 55 let, na delavnicah, javnih razpravah, praznovanjih, protestih in v dokumentarnem filmu ter s tem opolnomočijo zanemarjeno generacijo in ji omogočijo glas in vidnost. V trilogiji O skupnosti (2010–2011) produkcijska platforma Metalci sence raziskuje delovanje različnih mehanizmov ustvarjanja začasnih estetskih skupnosti, od vaje vokalne skupine do deljenja skrivnosti, na udeležence. In končno: v subtilno asociativni predstavi Niti prijatelj niti brat (2018) v produkciji organizacije Fourhanded atmosferska inkluzija ponuja skoraj elitistično možnost soobstoja v intimnem svetu zasebnih napetosti. Skupni so jim fizično neinvazivna forma, emocionalna in/ali intelektualna vključenost ter poudarek na osebni zavezi (kot posledici praktičnih ali ustvarjalnih zagat), ki lahko gledalce zvabijo k odzivu na vključujočo izkušnjo.