Razprava kaže, kako so znali predstavniki katoliškega razsvetljenstva izkoristiti obstoječe socialne strukture sočasnih bratovščin za lastne reformne cilje. Analiza se osredotoča na pomembno vlogo, ki jo je odigrala augsburška škofija. Teologi, najodgovornejši za to prizadevanje, so bili hessenski deželni grof Jožef iz Darmstadta, ki je bil leta 1740 izvoljen za knezoškofa v Augsburgu, in dva od njegovih najtesnejših svetovalcev, njegov osebni tajnik Giovanni Battista de Bassi in avguštinski kanonik Eusebius Amort iz Pollinga. Njihovi cilji se izjemno skladajo z vsebino novih stropnih poslikav v bratovščinskih cerkvah, naročenih okoli srede 18. stoletja. Dokaz za to so freske (1749–1754) Johanna Baptista Zimmermanna v romarski cerkvi Bičanega Odrešenika v Wiesu, ki se povsem osredotočajo na pobožnost do Kristusa, prav tako kot freske (1774) Johanna Josepha Antona Huberja v župnijski cerkvi sv. Nikolaja v Unterdiessnu. Drugi cilj reformatorjev – pomagati pomoči potrebnim s sredstvi bratovščin – se pomenljivo odraža v freskah (1764/65 in 1783) Christiana Thomasa Winka v župnijski cerkvi v Haagu na Amperi.