Prispevek obravnava interpretacijo dediščine z uporabo mitov in pravljic. Besedilo je razdeljeno na dva dela, prvi del, posvečen interpretaciji, je bil objavljen v prejšnji številki revije. Drugi del je posvečen mitom in pravljicam kot sredstvu interpretacije. Miti veljajo za prvobitno obliko razlage sveta. Članek obravnava njihovo družbeno vlogo v preteklih družbah in pojasnjuje njihovo temeljno vlogo v psihosocialni strukturi človeka. S kulturno-zgodovinskim pristopom je orisana njihova primordialna vloga. Mitološke zgodbe so služile kot razlaga kozmosa, reda in zakonov, vzpostavljale so moralno in etično podlago sobivanja skupnosti. Filozofski in psihoanalitični pristop izpostavljata terapevtski naboj narativnega blaga. Obravnavana je arhetipska in transcendentna narava mita ter utemeljen njegov odsev v fluidnih pomenih materialne kulture. Miti in pravljice so del kulturnega in zgodovinskega izročila ter kot rdeča nit povezujejo sodobnost s preteklostjo. Miti in pravljice imajo v procesih interpretacije vlogo semantičnega sistema, ki olajšuje integracijo dediščine časovno in kulturno oddaljenih obdobij v sodobnost. Pripovedovanje zgodb razpira dialoški prostor in spodbuja javnost k aktivnemu sodelovanju. Raziskava je interdisciplinarna, temelji na heritologiji, hermenevtiki, psihoanalizi, mitoloških in kulturnozgodovinskih študijah.