Razprava obravnava novejšo poljsko poezijo (iz 90. let prejšnjega stoletja) s stališča njene povezanosti s kodi, ki jih je oblikovala književna tradicija (navezave na slog, oblike in žanre). Avtorica predstavlja različne načine, na katere so starejši slogi prisotni v sodobni poeziji, in skuša razložiti nenavadni značaj poezije "klasicistov" (neoklasicistov), ki so se v nasprotju z "barbari" obračali k tradiciji in v njej našli jezik, primeren za obravnavo sodobnih tem. Domnevna nadaljevanja, polemični dvogovori, parodične in ironične oblike diskurza so postali "semantična poteza" sodobnega pesnika; med drugimi so se jih posluževali Krzysztof KOehler, Edward Tkaczyszyn-Dycki, Tomasz Majeran in Wojciech Wencel.