Fonem /v/ je najbolj varianten in normativno (pravorečno) težaven fonem v govorjenem knjižnem jeziku, zaradi njegovih mnogih variant pa je (bila) vprašljiva tudi fonološka razvrstitev posameznih variant in fonema v celoti. Toporišič ga uvršča med zvočnike s tremi soglasniškimi variantami: v (osnovna), zveneči w in nezveneči v!, in polsamoglasniški -v!; dvoustični predsoglasniški varianti w in v! imata v počasnem govoru še u-jevsko dvojico, tj. zložni u. Srebot Rejec pa na podlagi tudi instrumentalnih raziskav opredeljuje varianti v! in w v vsakem govoru kot u-jevski; v vzglasnem položaju pred likvidoma /r/ in /l/ se zavzema za zobnoustnični izgovor. - Na podlagi akustične analize sodobnih in "živih" radijskih besedil lahko variatni v! in w uvrstimo med samoglasniške, tj. u-jevske variante (zložne in nezložne). Poseben pravorečni problem pa ostaja vzglasni zobnoustnični izgovor pred likvidoma vl-, vr- in izgovor predloga v.