Avtorica na podlagi avtonomije migracij meje analizira kot mesta nadzora in nasilja ter hkrati kot migrantski praxis, kot strategije bega in ruptur. Pojasnjuje idejo o »utelešenih mejah«, da bi pokazala, kako meje na poti oblikujejo ljudi in so obenem same oblikovane prek utelešenih izkušenj tistih, ki meje prestopajo. Z uporabo Foucaultovega koncepta 'vladnosti' (gouvernementalité) in koncepta 'plastičnosti' (plasticity), kot ga analizira Malabou, postavi tezo, da današnje upravljanje migracij uporablja mehanizem »plastičnih meja«, ki so oblikovane kot neposredni odziv na mobilnost migrantov, kar pokaže tudi na empiričnem primeru eksternalizacije meje kot evropske politike upravljanja z migracijami.