Gospodarski razvoj Goriške in Nove Gorice je v prvih dveh desetletjih in pol po 2. svetovni vojni v skladu s splošno usmeritvijo Jugoslavije v pospešeno industrializacijo temeljil na krepitvi industrije. V prvem obdobju okrevanja in odpravljanja zaostalosti (1947−1956) je ta potekala na temeljih skromne predvojne industrije in obrti, kasneje, v obdobju 1957−1969, pa na preseganju dotedanjih razvojnih anomalij ter na skladnejšem in bolj vsestranskem razvoju, znotraj katerega so večjo vlogo dobile do tedaj zapostavljene gospodarske panoge (kmetijstvo, gradbeništvo, promet, trgovina, obrt, turizem), in na hitrejšem razvijanju po vojni na novo vzpostavljenih industrijskih panog. Zaradi prekinitve navezanosti na italijansko politično in gospodarsko celoto in vstopa v jugoslovansko politično in gospodarsko celoto sta prostor in gospodarstvo Goriške doživljala precejšnjo selitveno dinamiko. Ta je močno zaznamovala in vplivala na povojni razvoj tako goriškega gospodarstva kot tudi novozgrajene Nove Gorice – novega upravno-političnega, gospodarskega in kulturnega središča Goriške.