Članek analizira porast teorij zarot v obdobju pandemije COVID-19. Glavnina študij, ki se v zadnjem času posvečajo tematiki teorij zarote, izpostavlja dva ključna dejavnika, ki prispevata k njihovemu razširjanju in privlačnosti: družbena omrežja in z njimi povezan razmah alternativnih resnic ter naraščanje nezaupanja do znanosti. Oba dejavnika lahko prispevata k razumevanju sodobne »epistemološke krize«, ne moreta pa v celoti pojasniti splošnejšega »protirazsvetljenskega obrata« v družbeni zavesti. Avtorica v tem prispevku k tematiki pristopa s primerjavo vzpona teorij zarot in razmaha skrajnega populizma. Primerjalna analiza struktur občutenja pri obeh, trdi, omogoča prepoznavanje vloge neoliberalne države, ki je sprožila vrsto socialnih strahov in, vzporedno, na mestu skupnega dobrega odprla prostor za polariziranje skupnosti.