Orfej s svojo plastično mitološko dediščino ni le pesniška snov ali motiv, ampak je vse prej persona, maska, ki so si jo nadevali humanisti, zelo pogosto tedaj, ko so želeli nadrobneje začrtati svojo avtorsko pozicijo. Zlasti plodna je poetika pesniških »mask« v humanistični pastoralni poeziji. Članek se osredotoča na presek obojega, tj. na mit o Orfeju v bukolični poeziji neapeljskega humanista Giovannija Pontana. V njegovi prvi eklogi Lepidina predstavlja Orfej arhetip pesnika, ki ima močne vergilijevske poteze, s čimer pesnik upraviči svoje prilaščanje Vergilijeve poetike in pesniške tradicije. V drugi eklogi Melizej pa po smrti žene, ki je humanistovo pesniško kariero močno zaznamovala, v skladu s svojo značilno pesniško ali bukolično »operacijo« postane predvsem biografsko intonirana podoba ovdovelega pesnika.