Ob množici del grških in rimskih piscev, ki so bila prevedena v slovenski jezik, je Livijeva Zgodovina doslej ostala nekako ob strani. Razen posameznih odlomkov ni bilo prevedenega nič. Količina ...ohranjenega besedila, avtorjev slog z dolgimi stavčnimi periodami, izbranim besediščem in različnimi retoričnimi prijemi, vse to predstavlja za prevajalca gotovo precejšnjo oviro. Z novo knjigo, ki je pred kratkim izšla pri Slovenski matici in prinaša prvih pet Livijevih knjig v prevodu Primoža Simonitija, se sedaj to spreminja. Knjigo je uredil David Movrin, ki je napisal tudi spremno besedo in pripravil obsežen spremni aparat. Prevod zajema nekje sedmino ohranjenega Livijevega dela, ob predvidenem nadaljevanju s skupino prevajalcev si lahko obetamo izid nadaljnjih zvezkov in v doglednem času tudi prevod vsega, kar se je od Livija ohranilo v rokopisnem izročilu.
Spis z naslovom Knjiga Lucija Cecilija izpovedovalcu Donatu o smrtih preganjalcev (De mortibus persecutorum) je ohranjen v enem samem rokopisu iz 11. stoletja, odkritem leta 1778 v samostanski ...knjižnici v Moisacu. Ob prvi objavi (1779) ga je Etienne Baluze pripisal krščanskemu piscu in učitelju retorike Laktanciju (ok. 250–ok. 325), najbolj znanemu po prvi celoviti obravnavi krščanske vere, spisu Božji nauk (Divinae institutiones), a kmalu so se pojavili dvomi o njegovem avtorstvu. Tako po formi kot po obravnavani temi, strahotnih koncih cesarjev preganjalcev, ki jih je Bog strogo kaznoval za njihove zločine, spis v antični književnosti nima prave primere. Zato je bil deležen različnih opredelitev kot krščanski pamflet, Konstantinov panegirik, konstantinska propaganda ipd. Forma je izrazito retorična, vsebuje tudi elemente krščanskega in poganskega zgodovinopisja in hagiografije, zgleduje se po judovski in antični tradiciji, v njem so opazne sorodnosti z Drugo knjigo Makabejcev in Konstantinovim govorom Oratio ad sanctorum coetum. Po vrsti razprav in člankov za in proti Laktancijevemu avtorstvu, ko se je zdelo že, da dvomov ni več, je leta 2013 izšla knjiga Jeana Rougeja in Daniela de Deckerja z obnovljeno tezo, da je spis služil konstantinski propagandi in je nastal na pobudo cesarja, podkrepljeno s temeljito študijo drugih Laktancijevih del, in argumenti, oprtimi tudi na izsledke računalniško pripravljenih analiz. Zdi se, da vprašanje ostaja odprto.
V članku je obravnavan zakon o podelitvi mestnih pravic flavijskemu municipiju Irni (t.i. lex Irnitana) v današnji španski provinci Sevilli. Besedilo poznamo po zaslugi šestih bronastih plošč ...odkritih leta 1981 na lokaciji antičnega mesta, deli drugih dveh mestnih pravic Salpenze in Malake, ki se deloma prekrivajo z ohranjenimi poglavji lex Irnitana, pa kažejo, da vse tri sledijo istemu krovnemu zakonu iz obdobja flavijskih cesarjev. Po zaslugi navedenih kopij poznamo približno tri četrtine celotnega besedila, oz. 73 od 97 poglavij. Besedilo posameznih poglavij zakona govori o magistraturah, volitvah, mestnem svetu, ki je štel v Irni 63 članov, upravnih in finančnih zadevah, sodstvu, izbiri sodnikov v civilnih procesih idr. Sodstvo je veljalo za pravi kriterij mestne avtonomije in kot tako zavzema z poglavji od 84 do 92 več prostora kot katerokoli drugo področje.
The anonymous and fragmentarily preserved Romance-dialect Chronicle describing the history of Rome in 1325–1360, the extensive correspondence between Cola di Rienzo (1313–1354) and rulers, nobles, ...Church dignitaries, and intellectuals (especially Petrarch) in Italy and abroad, as well as various documentary sources allow us to trace Rienzo’s career in considerable detail. A papal notary, a scholar in Classical literature, an exceptional orator and a copyist and translator of Ancient Roman inscriptions, Rienzo, aided by a group of followers, overthrew the baron rule in Rome in May 1347, assumed the title of ‘Roman Tribune’ and seized power with the aim of reuniting Italy under a common emperor, a concept modelled on the first Roman emperor, Augustus. After undertaking a number of more or less successful measures, public manifestations and diplomatic activities, he was forced to retreat by a clash with the barons’ army even before the end of the year. After years of exile, he returned triumphant in the middle of 1354 to seize power, but the first few weeks of tyranny and arbitrary measures led to his tragic demise at the hands of an infuriated mob. Later he grew into the subject of myth, portrayed in numerous literary, musical, and dramatic adaptations. The present paper examines two ancient documents crucial to the formation of the principate (the renewal of which was Cola’s objective), i.e. Augustus’ account of his own deeds (Res gestae divi Augusti), which is mentioned by Suetonius and known from three epigraphically attested copies from Asia Minor, and a bronze plaque bearing a law on the conferment of powers on Emperor Vespasian, the so-called Lex de imperio Vespasiani. The plaque was used as propaganda by Cola during his preparations for the coup. The inconsistencies between the parts of the law preserved on the plaque (it must have been preceded by at least one other plaque) and the account of Cola’s interpretation as given in the anonymous Chronicle raise a number of questions, which resist definitive answers.
V članku obravnavam sklep senata v sodnem procesu proti Gn. Kalpurniju Pizonu St. ‒ osumljencu za Germanikovo smrt (10. okt. 19) in povzročitve državljanske vojne ‒, ki ga poznamo po zaslugi šestih ...kopij na bronastih ploščah, najdenih v provinci Sevilli na jugu Španije. Dogodke okrog Germanikove smrti in proces proti Pizonu podrobneje opisuje tudi Tacit v 2. in 3. knjigi Analov. Njegova pripoved v marsičem odstopa od »uradne« različice dogodkov na bronastih ploščah, bodisi zaradi časovne odmaknjenosti zgodovinarja ali zaradi načina njegovega pisanja, ki ne sledi vedno kronološki natančnosti.
V članku so obravnavani rimski napisi, odkriti ob gradbenihdelih na Mariborski cesti, ob izkopavanjih na prostoru Mohorjevegaatrija in na dvorišču Knežjega dvora v Celju. Največ novih napisovizvira ...iz Knežjega dvora, kjer so odkrili del poznoantičnegaobzidja, ostanke rimskih cest in stavb ter več srednjeveškihgradbenih faz, napisni kamni pa so bili uporabljeni kot gradbeničleni. Med važnejšimi najdbami iz Knežjega dvora so votivninapis za Belena, odlomek nekega poznoantičnega cesarskeganapisa, počastitveni napis za Julijo Procilo, odlomka dveh napisovza Varija Klemensa, nagrobnik doslej še neizpričanega celejskegažupana in nagrobnik Enijev. Ob gradbenih delih na Mariborskicesti so naleteli na votivni oltar za Zavetnika mesta Celeje inna večjo nagrobno stelo, pri izkopavanjih v Mohorjevem atrijupa na manjši nedoločljivi odlomek napisnega kamna
Uvodni dio rasprave o dvama grobnim spomenicima arhitektonskog tipa sa šireg područja Siscije posvećen je problematici pojma arhitektonski kao kvalifikacije rimskih grobnih spomenika. Premda naizgled ...samorazumljiv, u stručnoj se uporabi pojavljuju nijanse i značenja koji proizlaze iz zamki prenošenja velike arhitekture u manji format, radi kojih se autori ponekad različito određuju prema definiranju pojma arhitektonskog grobnog spomenika. U ovom prilogu obrazlaže se pristup koji podrazumijeva da su i nefunkcionalno primijenjeni arhitektonski elementi ipak mišljeni kao simbolički prikaz arhitekture. U drugome dijelu rada ponovo se razmatra sarkofag Poncija Lupa iz Siska, svojedobno objavljen kao jedini arhitektonski sarkofag sa šireg prostora Siscije, a time i jugozapadne Panonije u cjelini. Ovdje se takvo viđenje dodatno obrazlaže s obzirom na to da struktura prednje strane sisačkog spomenika nije uvrštena u tipologiju sjevernoitalskih arhitektonskih sarkofaga. U posljednjem dijelu priloga raspravlja se o dosad malo poznatom arhitektonskom spomeniku (urni u obliku sanduka) ugrađenom u crkvu Uznesenja Blažene Djevice Marije u Novigradu na Dobri. S obzirom na to da dugo
vremena taj spomenik nije ni bio prepoznat kao rimski i da je tek nedavno objavljen, ali kratko i preliminarno, ovdje se on obrađuje u svim detaljima arhitektonske strukture, tipologije i kronologije, uključujući i natpis. Zaključno, naglašava se važnost dvaju arhitektonskih grobnih spomenika sa šireg prostora Siscije u općem kontekstu proizvodnje arhitektonskih sarkofaga i urni u provinciji Panoniji i pretpostavljenog utjecaja sjeverne
Italije na tu proizvodnju.
The anonymous and fragmentarily preserved Romance-dialect Chronicle describing the history of Rome in 1325–1360, the extensive correspondence between Cola di Rienzo (1313–1354) and rulers, nobles, ...Church dignitaries, and intellectuals (especially Petrarch) in Italy and abroad, as well as various documentary sources allow us to trace Rienzo’s career in considerable detail. A papal notary, a scholar in Classical literature, an exceptional orator and a copyist and translator of Ancient Roman inscriptions, Rienzo, aided by a group of followers, overthrew the baron rule in Rome in May 1347, assumed the title of ‘Roman Tribune’ and seized power with the aim of reuniting Italy under a common emperor, a concept modelled on the first Roman emperor, Augustus. After undertaking a number of more or less successful measures, public manifestations and diplomatic activities, he was forced to retreat by a clash with the barons’ army even before the end of the year. After years of exile, he returned triumphant in the middle of 1354 to seize power, but the first few weeks of tyranny and arbitrary measures led to his tragic demise at the hands of an infuriated mob. Later he grew into the subject of myth, portrayed in numerous literary, musical, and dramatic adaptations. The present paper examines two ancient documents crucial to the formation of the principate (the renewal of which was Cola’s objective), i.e. Augustus’ account of his own deeds (Res gestae divi Augusti), which is mentioned by Suetonius and known from three epigraphically attested copies from Asia Minor, and a bronze plaque bearing a law on the conferment of powers on Emperor Vespasian, the so-called Lex de imperio Vespasiani. The plaque was used as propaganda by Cola during his preparations for the coup. The inconsistencies between the parts of the law preserved on the plaque (it must have been preceded by at least one other plaque) and the account of Cola’s interpretation as given in the anonymous Chronicle raise a number of questions, which resist definitive answers.
PDF
