Junija 2024 je dosegel devetdeset izjemno ustvarjalnih let zaslužni profesor ljubljanske univerze Aleksander Skaza - Saša, že dolga leta vodilni slovenski rusist današnjih dni.
The paper examines the role of orthographic norms in two types of non-authored text revision – text correction within the educational process and proofreading. Both the teacher and the proofreader ...intervene in the text in order to correct the deviations from the standard language norms: the teacher with the aim to develop the student's language (and stylistic) abilities, and the proofreader to ensure that the text complies with the standard language norms; in this paper the term correction is used for such interventions in the text. The specialized corpora Šolar and Lektor were used for the comparative analysis. As regards the corrections of upper-case/lower-case initials, there are 2,015 such corrections in the Šolar corpus where they represent a special category within spelling errors, while in the Lektor corpus there are 1,702 of those corrections and they are divided into six subtypes, which together overlap precisely with the category of upper-case and lower-case corrections in the Šolar corpus. They were used to create a typology of corrections from the Šolar corpus for the purposes of this paper. The aim of this paper is to present concrete spelling problems encountered by students and adult authors, and to examine how such errors are corrected by teachers and by proofreaders – whether they strictly adhere to codified orthographic norms, or whether deviations occur and in which cases. It was found that distinguishing between proper and common nouns causes the most problems. The paper represents a new approach in the study of language by connecting the field of developing students' language abilities and the field of proofreading.
Prispevek obravnava vlogo pravopisne norme pri dveh oblikah revizije neavtorskih besedil – popravljanju besedil v okviru učno-vzgojnega procesa in lektoriranju. Učitelj in lektor posegata v besedilo, da bi opozorila na odklone od knjižnojezikovne norme, učitelj z namenom razvijanja učenčeve jezikovne (in slogovne) zmožnosti, lektor pa, da bi zagotovil skladnost besedila s knjižnojezikovno normo; za takšen poseg v besedilo uporabljamo izraz popravek. Za primerjalno analizo smo uporabili gradivo iz specializiranih korpusov Šolar in Lektor, in sicer popravke velike/male začetnice, ki jih je v korpusu Šolar 2015 in predstavljajo posebno kategorijo znotraj napak zapisa, medtem ko jih je v korpusu Lektor 1702 in so razdeljeni v šest podtipov, ki se skupaj natančno prekrivajo s kategorijo popravkov velike in male začetnice v korpusu Šolar in so nam služili za oblikovanje tipologije popravkov iz korpusa Šolar. Predstavljamo konkretne pravopisne težave, s katerimi se srečujejo učenci in odrasli avtorji, ter kako napake popravljajo učitelji in kako lektorji, pri čemer presojamo, ali se pri popravljanju strogo držijo kodificirane pravopisne norme oz. ali prihaja do odklonov in v katerih primerih. Ugotavljamo, da največ težav povzroča ločevanje med lastno- in občnoimenskostjo. S povezovanjem področja razvijanja jezikovne zmožnosti pri učencih in področja lektoriranja raziskava predstavlja nov pristop v preučevanju jezika.
Dr. Kozma Ahačič podaja svoj pogled na trenutni položaj slovenščine v svetu množične digitalizacije, izpostavlja nekaj negativnih plati in opozarja na to, da dobro znanje knjižne slovenščine ni ...samoumevno. V intervjuju smo odprli tudi teme variantnosti pri kodifikaciji, študija slovenistike, vprašanje pojmovanja knjižnega in standardnega jezika ter vpliv poznavanja zgodovine jezika, zgodovine rabe jezika, zgodovine jezikoslovja in slovnic klasičnih jezikov na delo s sodobnim jezikom. Prav zgodovinskemu vidiku, tako jezikovne rabe kot slovničarstva in slovaropisja, je predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša v svojem znanstvenem delu posvetil največ pozornosti: v zbirki Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem je doslej obravnaval obdobje protestantizma in katoliško dobo, v več monografijah se je podrobno ukvarjal z jezikom 16. stoletja (prim. Stati inu obstati: prvih petdeset slovenskih knjig), uredil je tudi spletno mesto Slovenske slovnice in pravopisi: spletišče slovenskih slovnic in pravopisov od 1584 do danes. Doseg do največ govorcev in uporabnikov slovenščine ima njegovo uredniško delo pri portalih Fran in Franček, aktiven je tudi kot član ali vodja različnih skupin, ki v družbeno-političnem smislu skrbijo za razvoj in obstoj slovenščine (prim. Strokovna komisija za Slovenski jezik pri Ministrstvu za kulturo), za približanje slovenščine novim generacijam šolarjev pa je pripravil Slovnico na kvadrat in Kratkoslovnico.
Dr. Kozma Ahačič podaja svoj pogled na trenutni položaj slovenščine v svetu množične digitalizacije, izpostavlja nekaj negativnih plati in opozarja na to, da dobro znanje knjižne slovenščine ni samoumevno. V intervjuju smo odprli tudi teme variantnosti pri kodifikaciji, študija slovenistike, vprašanje pojmovanja knjižnega in standardnega jezika ter vpliv poznavanja zgodovine jezika, zgodovine rabe jezika, zgodovine jezikoslovja in slovnic klasičnih jezikov na delo s sodobnim jezikom. Prav zgodovinskemu vidiku, tako jezikovne rabe kot slovničarstva in slovaropisja, je predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša v svojem znanstvenem delu posvetil največ pozornosti: v zbirki Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem je doslej obravnaval obdobje protestantizma in katoliško dobo, v več monografijah se je podrobno ukvarjal z jezikom 16. stoletja (prim. Stati inu obstati: prvih petdeset slovenskih knjig), uredil je tudi spletno mesto Slovenske slovnice in pravopisi: spletišče slovenskih slovnic in pravopisov od 1584 do danes. Doseg do največ govorcev in uporabnikov slovenščine ima njegovo uredniško delo pri portalih Fran in Franček, aktiven je tudi kot član ali vodja različnih skupin, ki v družbeno-političnem smislu skrbijo za razvoj in obstoj slovenščine (prim. Strokovna komisija za Slovenski jezik pri Ministrstvu za kulturo), za približanje slovenščine novim generacijam šolarjev pa je pripravil Slovnico na kvadrat in Kratkoslovnico.
Po zgledu starega prijatelja Jaka Čopa, znane osebnosti iz našega planinstva in alpinizma, nepozabnega gorskega fotografa in predavatelja, sem kmalu potem, ko sem se znašel v Triglavskem narodnem ...parku (TNP), postavil slikovno podlago za predavanja o naravnih in kulturnih posebnostih parka in tako opremljen odšel po šolah, vrtcih, društvih. Najbolj verjetno je bil to povod, da mi je takratna direktorica, gospa Marija Vičar, zaupala koordinacijo pri pripravi predstavitvenega filma o TNP. Potreboval sem kar precej korajže, ker nisem nikoli prej delal česa podobnega, predvsem pa veliko sreče pri iskanju dobrih sodelavcev. In tako je, mnogo let kasneje, v krog ustvarjalcev revije Jezik in slovstvo zašel podatek, da sva z akademikom dr. Matjažem Kmeclom sodelovala pri pripravi tistega filma. Ob tem se je zdelo verjetno, da bi takrat odšla tudi na kakšno skupno planinsko turo, zato so me poiskali in mi predlagali, naj o tem kaj napišem. Zares je škoda, ker take ture ni bilo, toda srečanja z Matjažem Kmeclom so bila pomembna in hkrati zanimiva, prava prijateljska izkušnja zame.
Po zgledu starega prijatelja Jaka Čopa, znane osebnosti iz našega planinstva in alpinizma, nepozabnega gorskega fotografa in predavatelja, sem kmalu potem, ko sem se znašel v Triglavskem narodnem parku (TNP), postavil slikovno podlago za predavanja o naravnih in kulturnih posebnostih parka in tako opremljen odšel po šolah, vrtcih, društvih. Najbolj verjetno je bil to povod, da mi je takratna direktorica, gospa Marija Vičar, zaupala koordinacijo pri pripravi predstavitvenega filma o TNP. Potreboval sem kar precej korajže, ker nisem nikoli prej delal česa podobnega, predvsem pa veliko sreče pri iskanju dobrih sodelavcev. In tako je, mnogo let kasneje, v krog ustvarjalcev revije Jezik in slovstvo zašel podatek, da sva z akademikom dr. Matjažem Kmeclom sodelovala pri pripravi tistega filma. Ob tem se je zdelo verjetno, da bi takrat odšla tudi na kakšno skupno planinsko turo, zato so me poiskali in mi predlagali, naj o tem kaj napišem. Zares je škoda, ker take ture ni bilo, toda srečanja z Matjažem Kmeclom so bila pomembna in hkrati zanimiva, prava prijateljska izkušnja zame.
The essay revolves around an intriguing part of the still relatively unexplored dramatic opus of Matjaž Kmecl, in which the author explores the Slovenian mythical motif of the beautiful Vida. The ...analysis focuses on his mono-drama Lepa Vida ali problem svetega Ožbalta (Beautiful Vida or the Problem of Saint Ožbalt), through which the author enters into a dialogical relationship with a series of Slovenian authors who interpret this key myth of Slovenian literature. The play is a specific continuation of Cankar’s Beautiful Vida, primarily through occasional references to the central motif. On the one hand, the essay will explore the relationship between Kmecl’s Beautiful Vida and Cankar’s prototext. On the other hand, attention will be given to two interpretations of the motif of the beautiful Vida in the 1970s, when Matjaž Kmecl and Rudi Šeligo reimagined and reinterpreted it in innovative ways. These interpretations will be compared and placed in the broader context of contemporary Slovenian drama. While Cankar’s Beautiful Vida was already a vision of longing, and Šeligo’s Vida attempts to formally follow the narrative of a folk song but offers its own and partly new vision of Beautiful Vida through the reinterpretation of lyrical work. But it is Kmecl who radically breaks away from the Slovenian myth, freeing it from Prešeren’s dichotomy and Cankar’s longing.
Razprava se ukvarja z zanimivim delom še precej neraziskanega dramskega opusa Matjaža Kmecla, v katerem avtor variira slovenski mitični motiv lepe Vide. Analizira njegovo monodramo Lepa Vida ali problem svetega Ožbalta, s katero avtor vstopi v dialoški odnos z nizom slovenskih avtorjev in avtoric, ki v svojih delih interpretirajo ta ključen mit v slovenski literaturi. Igra je »nekakšno nadaljevanje Cankarjeve Lepe Vide« (Kmecl), ki pa je razumljeno predvsem kot občasno sklicevanje na motiviko. Po eni strani nas bo zanimalo razmerje Kmeclove Lepe Vide do Cankarjevega »izhodiščnega« besedila, po drugi strani pa se bomo posvetili dvema interpretacijama motiva lepe Vide v 1970-ih letih, ko sta Matjaž Kmecl in Rudi Šeligo na novo osmislila, reinterpretirala motiv v inovativne izpeljave, ki ju bomo primerjali in umestili v širši kontekst sodobne slovenske drame. Če je bila Cankarjeva Lepa Vida že privid hrepenenja in je imela tudi Šeligova Vida več obrazov ter je pri tem poskušala formalno slediti zgodbi ljudske pesmi, a je z reinterpretacijo lirskega dela ponudila svoje in deloma novo videnje lepe Vide, je prav Kmecl tisti, ki radikalno prekinja slovenski mit ter ga osvobodi Prešernove razklanosti in Cankarjevega hrepenenja.
Literary science, like other sciences, has since the 1990s been intensively responding to anthropogenic climate change in an environmental and socio-cultural context. Climate issues have in ...literature been narrated in an aesthetic manner, appealing to the reader through stories, stirring emotions in the reader, inviting the reader to reflect on certain values and to behave in an environmentally friendly manner. The present study focuses on a novel about climate change, which in the framework of the environmental genre occupies a space of much importance and which in the 1990s initially gained popularity in the Anglo-American linguistic context. Its structure includes elements of other genres, especially those of science fiction and thrillers. Recently, however, it has distanced itself from fantastic scenarios, moving towards realistic encounters with climate change that can be classified as environmental risk narratives, as illustrated by the example of the novel Zgodovina čebel (The History of Bees) by the Norwegian author Maja Lunde. Climate change is also presented in the novels Na Klancu by Tina Vrščaj and Primerljivi hektarji by Nataša Kramberger.
Na antropogene podnebne spremembe kot ekološki in družbeno-kulturni problem se od devetdesetih let prejšnjega stoletja intenzivneje odziva tudi literarna veda. Književnost o podnebni problematiki pripoveduje na estetski način, bralca nagovarja z zgodbami, v njem prebuja emocije, vabi ga k premisleku o vrednotah in okoljskem obnašanju. V pričujoči raziskavi se osredinjamo na roman o podnebnih spremembah. V okviru ekoloških žanrov zavzema pomembno mesto in se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja najprej uveljavil v angleško-ameriškem jezikovnem prostoru. V svojo strukturo vključuje prvine drugih žanrov, zlasti znanstvene fantastike in trilerja. V zadnjem času se od fantastičnih scenarijev odmika k tematizaciji realnih izkušenj s podnebnimi spremembami. Umestiti ga je mogoče v ekološki riziko narativ, kar je opisano na primeru romana Zgodovina čebel norveške pisateljice Maje Lunde. Podnebne spremembe so predstavljene tudi v romanih Na Klancu Tine Vrščaj in Primerljivi hektarji Nataše Kramberger.
Spominski utrinki Plut, Dušan
Jezik in slovstvo (Tiskana izd.),
04/2024, Volume:
69, Issue:
1-2
Journal Article
Peer reviewed
Profesor in akademik Matjaž Kmecl je predstavnik generacije mojih spoštovanih univerzitetnih profesorjev geografije in zgodovine ljubljanske Filozofske fakultete. V mojih študentskih letih sem ga ...srečeval zlasti na hodnikih fakultete, pogosto zatopljenega v živahne pogovore s sodelavci in študenti slavistike. Osebno pa sva se spoznala leta 1977, ko je Matjaž postal dekan Filozofske fakultete, jaz pa sem kot mlad asistent na Oddelku za geografijo vse večjo strokovno pozornost namenjal varovanju okolja in narave, kar naju je vsebinsko in vrednotno povezovalo, zbližalo. Posebej ga je zanimalo stanje okolja v zelo onesnaženem Zasavju in Šaleški dolini, kjer je preživel otroška in mladostna leta.
Profesor in akademik Matjaž Kmecl je predstavnik generacije mojih spoštovanih univerzitetnih profesorjev geografije in zgodovine ljubljanske Filozofske fakultete. V mojih študentskih letih sem ga srečeval zlasti na hodnikih fakultete, pogosto zatopljenega v živahne pogovore s sodelavci in študenti slavistike. Osebno pa sva se spoznala leta 1977, ko je Matjaž postal dekan Filozofske fakultete, jaz pa sem kot mlad asistent na Oddelku za geografijo vse večjo strokovno pozornost namenjal varovanju okolja in narave, kar naju je vsebinsko in vrednotno povezovalo, zbližalo. Posebej ga je zanimalo stanje okolja v zelo onesnaženem Zasavju in Šaleški dolini, kjer je preživel otroška in mladostna leta.
»... bil je vrlo zabaven pripovedovalec, poln šale in naravnega humorja, zavoljo katerega je bil pred nekimi leti ljubljenec krasnega spola v salonu.« (Slovenski glasnik 1862: 68.) Nekako v duhu tega ...opisa, ki ga je Slovenski glasnik namenil Velentinu Zarniku, smo se o mladem profesorju v 70. letih prejšnjega stoletja pogovarjale njegove tedanje študentke. Nismo se z njim srečevale v salonih, ampak v predavalnicah in ga hitro sprejele kot razgledanega, duhovitega in komunikativnega predavatelja, navdušenega nad družbeno-kulturnim razcvetom slovenskega vitalnega meščanstva v drugi polovici 19. stoletja, posebno pa nad pripovedno prozo, ki je »mimo Prešerna najbolj osupljiv in bleščeč pojav slovenske književnosti tistega časa.«. Predavanja je pogosto popestril s kakšnim citatom is Kmetijskih in rokodelnskih novic, nam arhaičnim in smešnim, kar se je kazalo že v naslovih teh slikovitih pripovednih drobcev: Po čem se pijanec pozna, Skušnja je učila, Baba natepe moža ... Tako je profesor resne in temeljite interpretacije besedil od Ciglerja prek vajevcev, Jurčiča in Levstika, feljtona in prvih kriminalk ilustriral nastanke umetniške pripovedne proze in njihov čas.
»... bil je vrlo zabaven pripovedovalec, poln šale in naravnega humorja, zavoljo katerega je bil pred nekimi leti ljubljenec krasnega spola v salonu.« (Slovenski glasnik 1862: 68.) Nekako v duhu tega opisa, ki ga je Slovenski glasnik namenil Velentinu Zarniku, smo se o mladem profesorju v 70. letih prejšnjega stoletja pogovarjale njegove tedanje študentke. Nismo se z njim srečevale v salonih, ampak v predavalnicah in ga hitro sprejele kot razgledanega, duhovitega in komunikativnega predavatelja, navdušenega nad družbeno-kulturnim razcvetom slovenskega vitalnega meščanstva v drugi polovici 19. stoletja, posebno pa nad pripovedno prozo, ki je »mimo Prešerna najbolj osupljiv in bleščeč pojav slovenske književnosti tistega časa.«. Predavanja je pogosto popestril s kakšnim citatom is Kmetijskih in rokodelnskih novic, nam arhaičnim in smešnim, kar se je kazalo že v naslovih teh slikovitih pripovednih drobcev: Po čem se pijanec pozna, Skušnja je učila, Baba natepe moža ... Tako je profesor resne in temeljite interpretacije besedil od Ciglerja prek vajevcev, Jurčiča in Levstika, feljtona in prvih kriminalk ilustriral nastanke umetniške pripovedne proze in njihov čas.
