Čebelarsko društvo Ilirska Bistrica je bilo ustanovljeno leta 1907, na pobudo svojega velikega vzornika in čebelarskega strokovnjaka Antona Žnideršiča. Sredi julija tega leta je v Ilirski Bistrici ...na domu Antona Žnideršiča potekal šesti čebelarski tečaj. Bila je to tudi prilika, da Anton Žnideršič predstavi vsaj nekatere svoje zamisli o dodatnih društvenih korakih za razširitev delovanja tako ilirsko bistriškega društva kot delovanja osrednje slovenske čebelarske organizacije. O uspešnem opravljenem tečaju in obravnavani vsebini na čebelarskem tečaju lahko čitamo v Slovenskem čebelarju 1907. Poleg predstavljene vsebine tečaja, preberemo tudi o širši problematiki čebelarjenja na Slovenskem. V uradnem dopoldanskem delu so ilirsko bistriški čebelarji izvolili vodstvo nove ilirskobistriške podružnice. Za predsednika je bil izvoljen Rudolf Strnad, finančni uradnik v Ilirski Bistrici, za podpredsednika pa so izvolili Mihela Urbančiča, upravnika železniškega postajališča Velika Bukovica, kjer je živel s svojo družino in imel tudi lepo urejen čebelnjak.Na sliki iz leta 1938; Mihael Urbančič s soprogo v vrtu s čebelnjakom na Mali Bukovici. Čebelnjak so si prišli ogledati tudi udeleženci tečaja in občudovali skrbno delo njihovega lastnika. Udeleženci tečaja so se nenačrtovano dolgo zadržali pri novem podpredsedniku, saj so jim gostiteljeve hčerke –njih sedem, pripravile ne le dobrodošlico pač pa celo predstavo iz življenja čebel. 281/vč
Ilirska Bistrica: Poročna slika Hanike Krebelj in Ivana Bilca (1874-1939) iz leta 1910. Na sliki je še nevestina sestra Pepica Krebelj in priči.Ivan Bilc je bil vrstnik znanega čebelarja Antona ...Žnideršiča, ki sta zavzeto sodelovala, tako pri proučevanju čebel, kot pri mnogih inovacijah na tem področju. Po preselitvi v Dolenjske toplice je odprl trgovino in razširil čebelarstvo. V tem času je patentiral poseben vprežni voz za prevoz čebel v Žnideršičevih panjih in na pobudo Žnideršiča zastavil prve čebelarske opazovalnice na Dolenjskem in na Kranjskem.Ivan Bilc se je s svojim vozom za prevoz čebel predstavil na nekaterih pomembnih razstavah po Evropi in leta 1908 v Dunajskem Novem mestu, za svojo inovacijo prejel veliko srebrno medaljo in častno darilo tega mesta. Vnukinja Ivana Bilca Irena Kobal hrani še drugi dve medalji, ki jih je njen ded prinesel z mednarodnih razstav.V prvi vojni je bil Ivan Bilc mobiliziran na Tirolsko, po vojni pa se je vrnil domov in odprl gostilno. Čebelarstvo je bilo še vedno njegovo posebno veselje. Z Antonom Žnideršičem sta dala izdelati za čebele posebne steklene krmilne buče, z njunima imenoma. Menda so jima steklene buče izdelali celo v Turčiji. Še po drugi vojni sta se s čebelarstvom poklicno ukvarjala tudi oba njegova sinova Albin in Milovan.Na fotografiji sta obe sestri Hanika in Pepica (Krebelj), ki sta leta 1908 izvezli prekrasen prapor Telovadnega društva ILIRSKI SOKOL. In, ko je le-temu po sto letih že marsikatera nitka popustila, jih je gospa Irena strokovno popravila. Očitno je po svoji babici nasledila tudi tovrstni talent. Albert Bilc na fotografiji je bil tudi prvovrstni telovadec in načelnik ilirskobistriškega sokola. Sam se spomnim g. Alberta Bilca, še v visoki starosti, bil je urejen, lep pokončen gospod. Ker je naša mama imela trafiko sem mu dostikrat prinesel cigarete, prav tiste, ki jih je kadil pa se jih ni vedno dobilo. (144, vč)
Anton Žnideršič, (1874-1947) posestnik, solastnik Prve kranjske tovarne testenin PEKATETE v Ilirski Bistrici, čebelarski strokovnjak in organizator slovenskega čebelarstva je sledil vsem novostim na ...področju čebelarstva v Evropi in po svetu. Udeleževal se je največjih čebelarskih razstav po Evropi in prinašal domov številna priznanja, diplome in medalje. Dovzeten je bil za vsakovrstne zamisli, da bi izboljšal čebelarjenje in povečal donosnost čebelnih družin.Tako je spoznal čebelarskega mojstra Krištofa Sabade (1875-1916) iz Prusije in ga leta 1902 povabil v Ilirsko Bistrico, da prevzame skrb za njegov že utečen čebelarski posel, da bi nadziral njegovo obsežno čebelarsko dejavnost in se posvečal izobraževanju delavcev in mladih.Pri Žnideršiču je bil zaposlen polnih dvanajst let! Bil je zelo redoljuben pa tudi strog do delavcev. Kar so mu zamerili posebno mlajši.Krištof Sabade je bil tudi fotoamater in na njegovo bivanje v Ilirski Bistrici spominjajo tudi nekatere fotografije.V začetku svetovne vojne se je kot vojaški obveznik moral vrniti domov. Čebelarskemu prijatelju Ivanu Šajnu je poslal dve sliki z njegove »vojaške službe«. Eno predstavljamo tokrat. To je tudi zadnje javljanje čebelarja Krištofa Sabade v Ilirsko Bistrico. Postal je ena od več milijonov žrtev svetovne vojne.Na sliki: Vojaška fotografija Krištofa Sabade, skrajni desni, z dvema vojnima tovarišema v začetku vojaškega spopada leta 1916. 241/čv
Po prvi vojni in italijanski zasedbi Primorske se je družbeno življenje tudi na Bistriškem močno spremenilo. Novi gospodarji so se zelo potrudili, da bi zbrisali slovenski značaj naših krajev. Vse ...organizacije in društva so, ali prepovedali, ali vključili v italijanski društveni sistem. Najtežji udarec je vsekakor bila prepoved uporabe slovenskega jezika tudi v šolah, poitalijančenje krajevnih imen in priimkov … Tradicionalna navezava na osrednji slovenski prostor, Ljubljano in mnoge povezave s slovenskimi organizacijami so bile prekinjene in prepovedane. Tako so tudi domači čebelarji izgubili svojo čebelarsko povezavo z Ljubljano in čebelarskimi društvi onkraj nove državne meje.Če so hoteli biti aktivni še naprej pri čebelarjenju so se morali vključiti v italijansko čebelarsko organizacijo. Tudi tu so bili uspešni in s čebelarskih razstav prinašali visoka odličja.Tako je bistriški čebelar Milan Ličan na razstavi v Bolzanu v Italiji že leta 1929 za svoj med dobil zlato medaljo. Na sliki, z zlato medaljo, je prejel tudi ustrezno diplomo in tako nadaljeval bogato tradicijo bistriškega čebelarstva. Žal je vele čebelar Anton Žnideršič Košomat s strani novih oblasti doživljal negativne izkušnje in preganjanja in se je umaknil v Ljubljano.Pri družinskem čebelarstvu je Milana Ličana močno podpirala cela družina, še posebej obe hčerki Milojka in Ada ter soproga Vera, ki je po moževi smrti prevzela družinsko čebelarstvo in celo v funkciji predsednice društva po drugi vojni vodila bistriške čebelarje. Milana Ličana je močno prizadela nesreča, ko se je nad Ilirsko Bistrico pri prevozu njegovih čebel na pašo prevrnil s 52 panji naložen voz. Ob stanovanjski hiši je Milan Ličan postavil velik čebelnjak, ki še stoji, žal brez čebel. Nekaj dokumentov o čebelarstvu Milana Ličana hranita novi lastnik Ličanove domačije in čebelarski muzej v Ilirski Bistrici.Vč/425
Bil je lep sončen pomladni dan (17. 4. 1964), ko smo se učenci 2. b razreda II. OŠ Celje z učiteljico Dušico Čuček odpravili na ekskurzijo k čebelarju v bližnji Zagrad.Čebelar, gospod Ivan Fegeš, ...nam je predstavil delo v čebelnjaku in, seveda, pripovedoval o zdravilnosti medu in drugih čebeljih pridelkov ter nasplošno o pomenu čebel za človeštvo.Po čebelarjevi predstavi smo za malico dobili velik kos domačega kruha namazanega z medom. Oh, kako je bilo dobro, z roba kruha je na naše male dlani, med prstke, kapljal sladek med, ki smo ga s slastjo polizali.Naj spomnem, da je 20. maja svetovni dan čebel. Na ta dan se je leta 1734 rodil pionir sodobnega čebelarstva Anton Janša (1734-1773).Razglasitev praznika je v okviru Organizacije Združenih narodov predlagala Slovenija na pobudo Čebelarske zveze Slovenije.
