Knjižnica Pavla Golie in Osnovna šola Trebnje sta za osnovnošolce enkrat mesečno organizirali srečanje bralne skupine Branje = kul, kamor so se lahko vključili vsi osnovnošolci, ki jih izbrana tema ...oziroma prebrana knjiga zanimala.Fotografija prikazuje srečanje z novinarjem in igralcem Luko Bregarjem na temo Na očeh javnosti. Pogovarjali so se o knjigi Mojce Rudolf Zvezda.si.
Extended description:
Sto petdeset mladincev – študentov strojne fakultete in višje šole za zdravstveni kader iz Ljubljane, je sodelovalo na partizanskem pohodu prek Dolenjske, ki so ga, ob pomoči ...organizacije zveze borcev in rezervnih oficirjev, letos že četrtič organizirali pripadniki predvojaške vzgoje strojne fakultete. Iz Ljubljane so odšli 14. maja, pot pa jih je vodila prek Škofljice, Iga, Golega, Zapotoka, Krvave Peči, Blok, Loža in prek Starega trga zopet nazaj v Ljubljano. V štirih dneh so mladinci na svoji poti doživeli marsikaj zanimivega. V vseh krajih so naleteli na navdušen sprejem mladine. Med potjo jih je presenetil napad z radioaktivnimi sredstvi, zaseda ob cesti, zalezovanje sovražnikovega letalstva, v katerem je sodelovala trenažna eskadrila rezervnih pilotov, končno pa so v soboto uprizorili nenadni napad na Lož, ob obletnici zavzetja mesta v zimi 1941. Spoznali so tudi življenje v enotah naše Narodne armije. V vseh večjih krajih so položili vence pred spomenike narodnih herojev in s kratkim kulturnim programom počastili njihov spomin. Analiza tega pohoda je bila zelo poučna tudi za rezervne oficirje in predstavnike občinskih zvez predvojaške vzgoje, ki so budno spremljali potek pohoda.
Medvode: partizanski pohod študentov Strojne fakultete in Višje šole za zdravstvo; kolona v pokrajini, harmonikar v koloni, obrazi, oddelek oboroženih vojakov JLA, mitraljezec, pogled na cerkev, na hribčku, rekonstrukcija napada, letalo nad hišami, slovesnost pred spomenikom NOB.
Medvode - a memorial student march.
Original language summary:
Medvode - spominski pohod študentov.
Extended description:
Sto petdeset mladincev – študentov strojne fakultete in višje šole za zdravstveni kader iz Ljubljane, je sodelovalo na partizanskem pohodu prek Dolenjske, ki so ga, ob pomoči organizacije zveze borcev in rezervnih oficirjev, letos že četrtič organizirali pripadniki predvojaške vzgoje strojne fakultete. Iz Ljubljane so odšli 14. maja, pot pa jih je vodila prek Škofljice, Iga, Golega, Zapotoka, Krvave Peči, Blok, Loža in prek Starega trga zopet nazaj v Ljubljano. V štirih dneh so mladinci na svoji poti doživeli marsikaj zanimivega. V vseh krajih so naleteli na navdušen sprejem mladine. Med potjo jih je presenetil napad z radioaktivnimi sredstvi, zaseda ob cesti, zalezovanje sovražnikovega letalstva, v katerem je sodelovala trenažna eskadrila rezervnih pilotov, končno pa so v soboto uprizorili nenadni napad na Lož, ob obletnici zavzetja mesta v zimi 1941. Spoznali so tudi življenje v enotah naše Narodne armije. V vseh večjih krajih so položili vence pred spomenike narodnih herojev in s kratkim kulturnim programom počastili njihov spomin. Analiza tega pohoda je bila zelo poučna tudi za rezervne oficirje in predstavnike občinskih zvez predvojaške vzgoje, ki so budno spremljali potek pohoda.
Medvode: partizanski pohod študentov Strojne fakultete in Višje šole za zdravstvo; kolona v pokrajini, harmonikar v koloni, obrazi, oddelek oboroženih vojakov JLA, mitraljezec, pogled na cerkev, na hribčku, rekonstrukcija napada, letalo nad hišami, slovesnost pred spomenikom NOB.
Bilo je v letih, ko smo na Bistriškem močno razmahnili planinstvo, še posebej med mladimi. Tokratni cilj je bil razgledni vrh Žabnika, visok 1.024 m, sredi Čičarije, ki kraljuje na Podgrajskim ...podoljem, Brkini in Bistriško dolino. Z dvema avtobusoma smo se približali cilju do Skadanščine in tu sestopili, dolga kolona mladih planincev, ki se je vila proti cilju. Mladinskim vodnikom so se pridružile tudi tovarišice učiteljice, nekaj staršev in Vojko Maglica, ravnatelj osnovne šole Podgrad, s skupino podgrajskih planincev, kjer smo prav v tem času ustanavljali šolsko planinsko skupino. Zapustili smo te štiri vasice, ki sestavljajo zadnjo Vas slovensko vas Golac. »Četiri sela – jedan Golac«, kot domačini slikovito opišejo, kako je s temi vasmi. Travnati vrh smo dosegli v dobri uri položne hoje in se naužili izjemnih razgledov po domačih Čičkih vaseh. Pešačili smo še dobre pol ure, prečkali Čičarijo do hrvaške vasi Vodice, kjer sta nas čakala oba avtobusa. Še slabo urico vožnje in že smo bili veseli in zadovoljni na svojih domovih.Na Žabnik smo hodili še leta in leta, dokler nas ni, planinski prijatelj upokojeni pilot Miljenko Pavešić iz Ogulina opozoril, da mi prav za prav osvajamo vrh Oštrič in da je vrh Žabnika še dobrih 500 m globlje v Čičarijo. No, lepa reč. Vsaj 25 let smo hodili na napačen vrh. Je pa sam vrh kot se šika in tako lepo se ga vidi iz vseh bistriških vasi.Na sliki: Izletniki na Žabnik oz. Oštrič 1056 m. Med njimi kar precej starih bistriških planincev še iz časov pred drugo vojno. (vč, 300)
V šolskih počitnicah 1954 sem bil povabljen, da se udeležim pohoda po poteh 14. divizije. Že v napovedi je veljalo, da gre za naporen pohod dolg nekaj sto kilometrov, večinoma po brezpotju. Pohod je ...organizirala organizacija zveze borcev Slovenije za otroke padlih borcev. Oblikovali so skupino mladincev, pretežno iz zahodnega dela Slovenije – Primorske. Naredili so nam prave pohodne težke čevlje, pretežke za moje tanke mestne noge. Pa ne samo moje. Že na pol poti je nekaj udeležencev zapustilo skupino. Zaradi velikih žuljev so odšli domov. Skupina je premogla tudi dve dekleti obe z Idrijskega. Vodja naše pohodne skupine je bil partizan Ris iz Celja.Zbrali smo se v Ljubljani. Z avtobusom so nas odpeljali v Črnomelj, kjer smo se udeležili proslave in štartali. Prehodili smo Belo Krajino, se pri Suhorju zagrizli v Gorjance in oprtani z nahrbtniki prišli v Novo mesto. Spali smo v šotorih, ki so ji pred nami pripeljali s tovornjakom. Vmes so nas poučili o borbah in žrtvah legendarne 14. divizije in o njeni prehojeni poti. Tudi naš ate je bil v tej diviziji – v Gubčevi brigadi in pri cerkvici Sv. Ane ga je že po štirinajstih dneh smrtno ranila granata, ki so jo Nemci na slepo izstreli iz Trebnjega. Pohod sem zato jemal kot moj in sestrin dolg do najinega očeta in tako lažje premagoval napore. Kamor smo prišli so nas ljudje prijazno sprejeli, tudi z mitingi in kulturnim programom. In res je veljalo geslo, ki so ga organizatorji zapisali v spominsko knjižico, ki smo jo pohodniki prejeli na začetku pohoda: »Pojdite k ljudem, sprejeli Vas bodo tako kot so nekoč sprejeli Vaše očete.« Bilo je komaj deset let po vojni in spomini nanjo so bili še živi prav na vsakem koraku. Sledili smo pomembnim krajem s pohoda 14. divizije: od Sedlarjevega, kjer so borci prestopili mejno Sotlo, da bi se borili na slovenskih tleh, pa obkrožili Celje, nadaljevali smo pot mimo Planine, Slovenskih konjic, grizli smo kolena na Basališču, kjer so bili hudi boji, poklonili smo se tragičnim žrtvam pri Frankolovem. Zadnjič smo prespali pri Koči na Svetini in se podali proti Gorenjski. Preko Črnivca in Zlatega polja smo dosegli Kamnik in se še isti večer pripeljali v Ljubljano, kjer smo pri spomeniku Narodnih herojev prisostvovali svečanosti prirejene nam v čast.Za seboj smo imeli bogato izkušnjo, spoznali smo številne borce štirinajste divizije in njene komandante. Žal pa nisem srečal nikogar, ki bi se spomnil našega ateta. Na žulje smo kmalu pozabili. (397/vč)Na sliki: Skupina pohodnikov po poteh 14. divizije v Novem mestu pred spomenikom padlih. Tu smo položili vence, nagovor je v našem imenu podal komandant pohodne brigade tov. Ris.
