Prvi kritik Prebujenja je bil Debeljak, ki je roman ocenil zelo pozitivno: »S to knjigo stopa v slovensko knjizevnost nov pisateljski talent, ki nam bo prav gotovo dal se mnoga delà, kajti ze s to ...prvo vecjo ustvaritvijoje pokazal svojo nadpovprecno moc opazovanja zunanjih in notranjih pregibov v cloveku, predvsem notranjih.« (1943: 3) V kritiki napravi kratek pregled najbolj znane slovenske proze z dijasko tematiko in sklene, da roman ni »podoben nobeni dijaski povesti iz nase literarne preteklosti« (prav tam). Poudari, da je bistvo romana v »finem opazovanju in podrobni dusevni analizi« (prav tam) ter da z »njim stopa zopet vzdusje mescanstva v naso knjigo, kjer se tako redkokdaj polnokrvno uveljavi« (prav tam). Nenavadno je, da Debeljak romana na tej tocki ne oceni negativno, saj so Simciceva pisateljska nacela inkonsistentna s tistimi, ki jih avtor kritike zagovarja v besedilu Duh medvojne knjizevnosti. Izpostavi Dusanov optimizem: v ospredju je »optimisticen miad clovek, ki ... tudi v bedi ne izgublja zivljenjske energije.« (prav tam) Podobno ugotavlja Janko Moder, ki pravi, da studentje kljub tezkim socialnim razmeram »z jasnim ocesom zro v prihodnost« (1943: 3). Moder na zacetku kritike zapise trditev, ki je nasprotna Vodnikovi: »Bral sem Simcicevo Prebujenje. Bral sem ga in zivel z njim in pri srcu mije bilo toplo.« (prav tam) France Vodnik, ki je bil najbolj kriticen do romana, govori nasprotno: med branjem »cutimo premalo toplote« (1944: 143). Nanj pripne dve oznaki: dnevniski roman in roman generacije. Azev drugem odstavku kritike zaide v protislovje, ko pravilno zapise, da roman kot »izraz sodobnosti ali podoba danasnjega pokolenja sploh nima oporisca« (prav tam: 142). Ocita mu ignoriranje casovne problematike, pri tern pa doda, da bi lahko romaneskno dogajanje postavili kamorkoli in kadarkoli, kar sicer drzí, toda Vodnik tako podre opredelitev lastnih oznak. Debeljak ga tudi oznaci kot »dokument casa« (1943: 3), Moder mu pravi »dokument sedanje mladine« (1943: 3). Edini, ki zanika tovrstne oznake, je Bozidar Borko: »Simcic ni spisal generacijskega romana, ki bi skusal kar moci na siroko tipizirati razvoj in usodo dorascajocih mladostnikov in jih tesno vcleniti v njihovo okolje in dobo.« (1943: 3) Borko je najustrezneje opredelil kontekst zgodbe. Moder je kriticen do zgradbe romana, katere zacetekje »prevsakdanji, ponekod kar prazen, konec pa kompozicionalno pogresen, kajti Milanova smrt ni prav z nicimer zgradbeno utemeljena« (1943: 3). Do zgradbe je kriticen tudi Radivoj Rehar,31 ki Prebujenje umesca v kontekst slovenskih dijaskih romanov, vendar ne tako podrobno kot Debeljak. Oznaci ga kot »najboljsi dosedanji slovenski poizkus te vrste« (1944: 5) in kot »dokument casa med drugo svetovno vojno pri nas« (prav tam). Kritiki so si enotni v tem, da romanu ocitajo razvlecenost v opisu nekaterih epizod in stranskih zgodb. Finzgar in Joza Lovrencic32 sta edina avtorja, ki sta kriticna do introspekcije in psiholoskih opisov. O romanu nista písala, je pa iz virov znano njuno stalisce: Finzgar je roman oznacil za »cudno, novo literatura« (Simcic 2007: 92), zato romana pred tiskom ni lektoriral. Finzgarju in nekaterim clanom zirije za Finzgarjevo nagrado je bil Simcicev nacin pisanja tuj; najbolj jih je motila nelinearna pripovedna struktura. Nekdo izmed clanovje Finzgarju celo rekel, naj Simcicu predlaga branje Jurcicevega Sosedovega sina (Simcic 2013: 60). Na koncu velja omeniti se tri krajse in skorajda enake zapise, ki se razlikujejo le v nekaj stavkih, zato imajo najbrz istega avtorja. Objavljeni so bili v dijaskem glasilu Nasa zvezda (1. XIII, st. 1-2), v Vestniku prosvetne zveze (1. XXII, st. 11-12) in Slovenskem ucitelju (l. XLV, st. 1-2-3).33 Besedila so napisana v izrazito pozitivnem tonu in so bolj predstavitvena kot ocenjevalna. V njih so omenjeni glavni trije junaki, opredeljena sta tema romana in dogajalni prostor, Simcic paje oznacen podobno kot pri ze omenjenih avtorjih, torej kot talent in mladi up. To je tudi skupni imenovalec kritik, ki so nastale v prvem recepcijskem obdobju. Avtorji iz tega casa so si namrec enotni v tem, da je Simcic mladi literal, ki se veliko obeta.
Najnovejse delo Katje Mihurko Poniz monograija Zapisano z njenim peresom: prelomi zgodnjih slovenskih knjizevnic s paradigmo nacionalne knjizevnosti, izdana pri avtoricini maticni Univerzi v Novi ...Gorici, tako kot njene dosedanje knjige (Drzno drugacna: Zofka Kveder in podobe zenskosti, Labirinti ljubezni v slovenski knjizevnosti od romantike do II. Svetovne vojne, Evine hcere: Konstituiranje zenskosti v slovenskem javnem diskurzu 1848-1902, urednica Zbranega dela Zofke Kveder I, II, III) in vecina njenega znanstvenega dela sodi na podrocje studij spolov in feministicnih teorij. A to nikakor ne pomeni, da gre za ukvarjanje z obrobno tematiko. Ze s podnaslovom je raziskovalka opozorila, da so slovenske knjizevnice obravnavanega obdobja sedmih desetletij, tj. 1848-1918, prelamljale paradigmo nacionalne knjizevnosti, ki so jo postavljali njihovi moski vrstniki, a zaradi odmika od paradigme prizadevanj avtoric ne obravnava kot apriorno manjvrednih. Ravno nasprotno, prevladujoce tovrstno dosedanje ravnanje v slovenski literarni zgodovini jo spodbuja, da raziskuje vzroke za neskladnost del avtoric z osrednjim moskim tokom slovenske knjizevnosti druge polovice 19. in zacetka 20. stoletja. Raziskovanje, v katerem uporablja tudi komparativno metodo in zglede za dela slovenskih knjizevnic isce pri tujih avtoricah, jo privede do spoznanj o vrednotah, ki so jih v slovenski literarni sistem prinasale ustvarjalke, vendar jih je slovenska literarna zgodovina vecinoma spregledala. Zato ze v Uvodu navaja provokativni vprasanji Rite Felski (The Gender of Modernity): »Kako bi se nase razumevanje moderne spremenilo, ce bi, namesto da vzamemo mosko izkusnjo kot paradigmatsko, pogledali v besedila, ki so jih napisale zenske ali so bila napisana o zenskah? In kaj, ce bi zenskim fenomenom, ki imajo v nasih oceh pogosto polozaj necesa drugotnega ali obrobnega, dali osrednji pomen v analizah kulture moderne?« Prav to je storila Katja Mihurko Poniz in s prav tem namenom, da bi namrec njene ugotovitve spremenile nase razumevanje obravnavanega obdobja.
Pricujoca izdaja je nastala v sodelovanju vodilnih slovenskih in ruskih literarnih zgodovinarjev, predstavnikov akademske in univerzitetne slavistike, izsla pa je v novi znanstveni seriji ...»Knjizevnost 20. stoletja«, ki jo izdaja Oddelek za sodobne knjizevnosti Srednje in Jugovzhodne Evrope pri Institutu za slavistiko Ruske akademije znanosti (RAN). Delo nadaljuje ter z vkljucitvijo sodobnega obdobja zaokroza celoviti prikaz slovenske knjizevnosti, ki ga je v letu 2010 zacela skupinska monograija Slovenska knjizevnost. Od zacetkov do preloma 19. in 20. stoletja1 in ki v ruski slavistiki pomeni prvo delo, ki slovensko knjizevnost preucuje kot samostojni objekt znanstvene analize in v kontekstu tipoloskih povezav z zahodnoevropskimi in slovanskimi knjizevnostmi. V njej so bila utemeljena osnovna konceptualna znanstvena nacela preucevanja slovenske knjizevnosti, razvoj katere je bil v casu stoletij usmerjen v ohranjanje nacionalne zavesti in enotnosti nacionalnega jezika. Kot v pise v Uvodu urednica in ena izmed avtoric knjige N. N. STARIKOVA, »zgodovinska usoda slovenskega naroda pogojuje posebno poslanstvo, ki ga je udejanjala nacionalna knjizevnost, in sicer uzavescanje enotnosti slovenskega naroda s pomocjo umetniske besede. Vec stoletij je bila primarna funkcija slovenske knjizevnosti narodnoohranitvena, saj je bila vsa sila nacionalnega zivljenja osrediscena v knjizevnosti ... To je med drugim porusilo klasicno paradigmo literarnega procesa in povzrocilo hkratno uveljavitev dolocenih zanrskih oblik ter slabo izrazenost posameznih umetniskih smeri.« (str. 13-14) Te zakonitosti so kot znanstvena stafeta iz prve knjige presle v drugo - Slovensko knjizevnost 20. stoletja. Tudi to delo predstavlja v ruski znanosti prvi poskus urediti veliko kolicino gradiva, predstaviti procese v slovenski knjizevnosti 20. stol. v vsej njeni vsestranskosti, zaobjeti zapleten nacin razvoja te »male« evropske knjizevnosti in umetniske dosezke, ki so posledica »genetsko prirojenega obrambnega releksa« ter »z leti razvitega 'catch up' sindroma« (str. 7). Koncept knjige omogoca, da lahko sledimo, kako je slovenska knjizevnost v svojih posebnih zgodovinskih okoliscinah dozivljala za razvoj zahodne humanisticne misli 20. stoletja znacilni proces prenovljenega osmisljanja realnosti in iskala oblike, ki bi ustrezale novim moznostim umetniskega udejanjanja. Ustvarjalna zdruzitev »dvojne optike«, dveh perspektiv preucevanja, ki odrazata pogled na slovensko knjizevnost 20. stoletja sedmih slovenskih (T. Virk, J. Janja Zitnik Serain, K. J. Kozak, M. Kos, M. Pezdirc - Bartol, D. Poniz, T. Toporisic) in stirih ruskih znanstvenikov (N. Piljko, V. Sonjkin, N. Starikova, T. Cepelevska), je po mnenju odgovorne urednice tudi druge knjige omogocila »pogledati na literarno zivljenje Slovenije 'od znotraj' in 'od zunaj' in oblikovati zanimivo znanstveno 'sintezo' « (str. 7).
0 Prva asociacija ob Kettejevem verzu in kitici je najbrz svobodnost in nekaksen notranji ritem nasproti togi metricni shemi. A Kette ima svobodnega verza (odslej SV) malo, najvec pet od 222 pesmi. ...Bistveno za Ketteja je nekaj povsem drugega: ogromno transformacij klasicne metrike in ritmike: Kadar Kette je bil metricno in ritmicno najbolj inovativen in sirok pesnik dotlej (najbrz tudi poslej). Njega, Murna in Zupancica so predvsem zanimali eksperimenti z metriko in kiticami, ne pa svobodni verz v danasnjem smislu (najvec SV ima Zupancic, v Casi opojnosti npr. Tu, Himna, Samotna melodija). Kar zgleda svobodno, je v resnici dereguliran silabotonicni in naglasni (tonicni) verz. SV postane dominanta sele generacijo pozneje, z Lovrencicem (1917 je izsla njegova zbirka Deveta dezela), Seliskarjem, Jarcem in Antonom Vodnikom, zadnjo fazo pa doseze s Kocbekom (antiskladenjski SV, torej verz s kopico enjambementov). Za Ketteja je bil metrum nujna sestavina pesmi: njegova zgodnja (1894) samoocena »Metrum samovoljno rabim, a ne nepravilno« (Protikritika na kritiko clana Peterlina, ZD 2: 209) je zato cisto pravilna. Katere neregularnosti so imeli pesniki pred Kettejem? Metricnost in svoboda sta pojma, ki ju je mogoce stopnjevati (bolj ali manj metricen, bolj ali manj svoboden). Zato je slo tudi osvobajanje verza od silabotonike (= verzi imajo isto stevilo iktov in isto stevilo nenaglasenih zlogov med ikti, npr. v jambih vedno eden, v daktilih dva) skozi razlicne stopnje. Prva je bil naglasni verz (gl. pogl. 4), ki se je zacel z Jarnikom in nadaljeval s Presernom vse do Askerca: isto stevilo iktov, a razlicno stevilo nenaglasenih zlogov med ikti, namrec eden ali dva. Druga je bil iregularni silabotonicni verz (verzi imajo zelo razlicno stevilo zlogov), ki starta v drugi polovici 19. stoletja (Levstik, Josip Stritar, Gregorcic, Askerc, gl. pogl. 2 in 4), tretji je iregularni naglasni verz (verzi imajo razlicno stevilo iktov). Askerc pa je v epiko vnesel se nerimani verz. Kaksno je pri Ketteju stevilsko razmerje med tradicijo in inovacijo? Analiziral sem vseh 222 Kettejeve pesmi iz obeh knjig Zbranega dela, v prilozeni preglednici pa popisal 180 iz ZD 1 (42 pesmi iz ZD 2 so njegove zgodnje, klasièna silabotonika in tonika). Od 180 pesmi jih je 162 v silabotoniènem verzu: od tega 128 v regularni obliki (enako dolgi verzi ali urejeno menjavanje razliènih verzov), 21 pesmi v iregularni silabotoniki, 8 pesmi v regularni hetero- in polimetriji, v 5 pesmih pa je lomil klasiène metrume. Kar se tièe ritmike, je od 162 silabotoniènih 19 takih, da je metrum »krsil« s krajsanjem ali daljsanjem za en ali dva nenaglasena zloga. Od preostalih 18 pesmi (180 - 162) jih je 11 napisal v naglasnem verzu in kveèjemu 7 v svobodnem (meja med Kettejevim naglasnim in svobodnim verzom ni vedno jasna). Karkoli od vsega tega ze imamo za neregularnost ali svobodnost (npr. tistih 21 v iregularnem verzu, 19 s krajsanjem, 7 v svobodnem in kaki dve z lomljenim metrumom - to so prej omenjene razliène stopnje svobodnosti), je oèitno, da je ta v manjsini, najveè 49 od 220 (svobodnega verza je le 7) oz. 22 %. Svobodni verz danes pomeni svobodnost od metriènega (numeriènega) reda, verz, ki ni metrièen. Ali ima svobodni verz kaksno speciièno, le zanj znaèilno lastnost, pa je odprto vprasanje. V poglavju o tonizmu sem pokazal, da so kandidati za svobodni verz pesmi Zapusèeni, Osameli, Pod vrbami zalujkami, Pa zelene brstièe poganja, Èez pesèek bel, Novi akordi 5, dodati je treba se Jagned ter Oj ti blaga Deva Marija iz èrtice Poboznost k majki Bozji (ZD 2: 19) - vsega 8 pesmi od skupno 220 Kettejevih pesmi. Toda v svobodnem verzu je zanesljivo le Jagned, ostale pa so odvisne od interpretacije, kot pokazano. V Jagnedi iktov, torej metruma, ni veè smiselno iskati: v krosnji nam tezave pri doloèanju iktov povzroèa èisto vsak verz, z deblom ni veliko bolje - svobodni verz se mi zdi najboljsa razlaga (t.i. sintagmatski SV). Enako pri Oj ti blaga Deva Marija (stavèni svobodni verz).
Istodobno, kroz pregled razvoja eti.kih standarda u studijskim programima etnologije na slovenskim sveu.ilistima, oblikovanja eti.kih odbora, razmatranja sirih zakonskih okvira koji normiraju eti.ko ...djelovanje u znanosti i obrazovanju, pa sve do eti.kih pitanja u podru.ju zastite muzejskih predmeta, prevencije zloupotrebe i problematiziranja na.ela povjerljivosti podataka u raspolaganju (pohrani, interpretaciji i izlaganju) muzejskim predmetima, Ramsak ocrtava razli.ite mehanizme eti.kih zahtjeva i njihove obuhvate u sasvim speci# .nim disciplinarnim uvjetima prakticiranja etnologije i kulturne antropologije. Jelka Pirkovi. u "Vprasanju etike v varstvu kulturne dedis.ine" objavljuje prijedlog za oblikovanje skupnog konzervatorsko-restauratorskog eti.kog kodeksa koji bi se vodio dobrobitima zajednice, jasnim de# niranjem pojma bastine i spoznajom da je pitanje interesa za bastinu dijeljeno s .itavom zajednicom te je dio osnovnih ljudskih prava dionika neke kulture i nije samo strukovno pitanje. Tim pitanjima na.inje problem "drustvene uloge eti.nog muzeja" prokazuju&i prividnu neutralnost muzeja, upu&uju&i na muzejske prakse kao prakse djelovanja s pozicija mo&i. Podastiru&i .itateljima provokativno pitanje Richarda Sandela o nuznosti muzejskog "moralnog aktivizma", Daris od muzejske prezentacije i interpretacije o.ekuje promicanje simetri.nih ljudskih prava, muzej koji je inkluzivan za sve .lanove zajednice i muzejsko djelovanje koje je vo2eno idealima "pravi.nosti, postenja te dostupnosti".
V prvem poglavju so prikazane druzbene okoliscine, ki so narekovale prehod od transmisijskega k transformativnemu pouku. Zanimiv je vpogled v postmoderno druzbo, izpostavljen je problem izginjanja ...trdnih identitet in tako tudi zgodb, ki se sprevracajo v transzgodbe; umetnik se danes ne sprasuje vec, kdo da je, temvec v katerem svetu je. Svet pa vse bolj postaja globalna vas, zivljenje je kompleksnejse, a veliko bolj povrsinsko. Gre za cas hitrega zivljenjskega sloga, ki povzroca v lite- raturi povezovanje zanrske in visoke knjizevnosti. Postmoderna doba je cas konca subjekta, kot poudarja avtorica monografije, zato je logicno vprasanje, ki si ga zasta- vlja: kako v takih razmerah - druzbenih in odsevu teh v knjizevnosti - uresnicevati cilje pouka knjizevnosti: kako krepiti posameznikovo kulturno zavest in spodbujati medkulturno povezovanje in kako sploh osmisljati pouk slovenscine v postmoder- ni dobi. Avtorica predstavi sistem pouka slovenscine in poda pregled sprememb ob orisu ucnih nacrtov na osnovnosolski in srednjesolski ravni, posebej izpostavi cilje mature in poklicne mature. Pregledno se posveca specificnim kljucnim zmoznostim, ki so zapisane v posodobljenih ucnih nacrtih za slovenscino (ki so nastajali v letih od 2006 do 2008). V okviru razlage sporazumevalne zmoznosti izpostavlja spremembe na informacijsko-komunikacijskem podrocju in s tem odpira pomembno vprasanje o integraciji razumevanja tradicionalne pismenosti in digitalne pismenosti, pri cemer opozarja na pomen celotne organizacije vzgojno-izobrazevalnega sistema, usmerje- ne v ucinkovito sodelovanje vseh akterjev sistema in v uciteljevo nenehno pridobi- vanje novih znanj o procesih branja, govorjenja in poslusanja; avtorica ugotavlja, da so nove pismenosti (poleg digitalne se medijska in informacijska) vecinoma prisotne na nacelni ravni in v strateskih dokumentih, v solski praksi pa v posameznih fazah vzgojno-izobrazevalnega procesa, pri cemer pa posebej opozarja, da je v solah treba slediti razvoju novih pismenosti, nikakor pa ne gre zanemarjati tradicionalne pisme- nosti.
Spodbuda za raziskovanje ji je ugotovitev Borisa Paternuja, da so Strniseve ide- je blizu romantizmu in nadrealizmu. Podobnost med nadrealizmom in Strnisevim ustvarjanjem opaza v uporabljenih temah ...ali motivih, kot so motivi spanja in sanj, izjemnega umetnika, lebdenja, ozivljanja mrtvih, preseganja smrti, cepljenja in spre- minjanja osebnosti, metamorfoz, zivali in rastlin v nadrealisticni pokrajini, lutk, goz- da. Nasprotno pa je Strnisi povsem tuja za nadrealiste znacilna perverzna erotika. In ceprav se zdi, da je Strniseva poetika dalec od teznje po socialnih in politicnih spremembah, h katerim je kot avantgardna smer tezil tudi nadrealizem, se tudi pri njem pogosto razkriva zaskrbljenost nad duhovnim razvojem cloveka, predvsem za- radi pridobitnistva in potrosnistva oz. »miselnosti stacune«. Tako kot nadrealisti je verjel v vzporednost pojavov v realnem in duhovnem svetu, v medsebojno izmenja- vo med materialnim in mentalnim ter podobno kot protikrscanski nadrealisti tudi Strnisa svojega prepricanja v obstoj nadnaravnih sil ni razumel v duhu krscanstva, temvec panteizma. Z nadrealisti Strniso veze prepricanje o enotnosti sveta, o ne- deljivosti bitja, s tem pa nasprotovanje dualisticnemu locevanju snovi in duha ter zavest o transcendentni razseznosti sveta, ki povezuje in enaci vse z vsem. Podobno kot nadrealizem, ki je zavrnil vero v moc razuma, tudi Strnisa kategoricno zavraca racionalizem, za katerega verjame, da je soodgovoren za zgodovinske izkusnje 20. stoletja, in s tem mimeticno poezijo, nasprotuje »antropocentricnemu humanizmu« in se zavzema za antropomorfizem in priblizevanje animizmu. Ceprav se Strnisevi verzi ne zdijo sorodni nadrealisticni avtomatski pisavi in »parjenju besed«, izra- zajo dusevna stanja in nastajajo pod vplivom podob, od katerih je mnoge mogoce razlagati v duhu psihoanalize. Ob tem avtorica opozori se na sorodnost Strnisevega ustvarjanja s koncepti magicnega realizma, v katerem se tako kot v nadrealizmu in v Strnisevi poeziji ustvarja ozracje skrivnostnosti, neznanega. V drugem poglavju z naslovom Poeticno ustvarjanje sveta. Akt ustvarjanja kot dialog z idejo kozmogonije se najprej posveti Strnisevemu literarnemu mitu, za ustvarjanje katerega avtor uporablja simbolni jezik s pomocjo treh strukturnih nacel identitete, analogije in antiteticnosti. Z uporabo simbolnega jezika Strnisa ustvarja nadomestni, mitski svet kot enega od moznih svetov. Ideja »enotnosti biti», ki je po avtoricinih besedah posebej znacilna za juznoslovanske avantgarde, o cemer je na Poljskem prva pisala Barbara Czapik-Litynska, in je deloma posledica kriticne ocene tedanjega politicnega polozaja, je pri Strnisi izraz zelje, da bi izrazil ustrezno resnico o fenomenu sveta in cloveka in z literaturo vplival na razvoj cloveske zavesti in eticne obcutljivosti. Pesniske podobe tako zdruzujejo prvine razlicnih prostorov: notranjih in zunanjih, kolektivnih in osebnih, stvarnih in mitoloskih ali fantasticnih, s cimer odpira dialog med razlicnimi, vcasih celo nezavednimi manifestacijami ob- stoja. Avtorica seveda ne more mimo Strniseve pesemske knjige Oko, pod vplivom Kantove filozofije podnaslovljene Oris transcendentne logike, katere podoba sveta temelji na nacelu, analognem zivemu organizmu, in v kateri je ideja kozmicne zave- sti najpodrobneje izdelana. Knjiga kaze znacilnost Strniseve kozmicne zavesti, to je razmisljanje pars pro toto, ki ga avtorica predstavlja kot eno od znacilnosti miticnega misljenja. Kot drugi primer ideje o enotnosti biti v Strnisevih delih je besedilo2 Na drugi strani iz zbirke Zelod, temeljece na filozofskem konceptu Husserlove monade, ki je - v nasprotju z Leibnizovo monado - v stiku s tem, kar je zunaj. Epistemoloski koncept enotnosti sveta v Strnisevi poeziji je tudi v zvezi s Heideggrovo filozofijo in s konceptom »tragicnega junastva« Alberta Camusa. Monika Gawlak pojasnjuje Strnisev dialoski odnos z osrednjim predstavnikom slovenske zgodovinske avantgarde Sreckom Kosovelom, ceprav v tem primeru ne gre za medbesedilnost, temvec za sorodnost med avantgardno vizijo cloveka v koz- micnem redu in konceptom »enotnosti«. Podobno kot v Strnisevi poeziji je tudi pri Kosovelu makrokozmos v mikrokozmosu in raznovrstnost v enotnosti. Drugac- na pa sta njuna pogleda na vlogo poezije. Strnisa ne meni kot Kosovel, da poezija spodbuja nastanek nove in boljse realnosti, ceprav je preprican, da ima literatura pomembno vlogo pri clovekovem razvoju. Kosovel je svojo poetiko oblikoval ob vplivih konstruktivizma, ki je Strnisi ideolosko tuj, in ekspresionizma, ki je povezo- val vero v cloveka in dialog s kozmosom. Zato avtorica predvideva, da so Strniseve literarne korenine ekspresionisticne in si je od ekspresionisticnih izraznih sredstev izbral grotesko, kontrast, sanjske teme in deformacijo z metamorfozami. Vendar ze v prvi zbirki Mozaiki ne izraza vere v novega cloveka, ki je sredisce vesolja in moznost pozitivne transformacije realnosti, ampak vizijo kozmicne enotnosti, kar pa je prisotno v delih Mirana Jarca, predstavnika t. i. kozmicnega ekspresionizma. Kljub temu obstaja med Strnisevo kozmicno zavestjo in Jarcem bistvena razlika, saj slednji kozmicne vizije polni s terorjem in eksistencialno praznino ter bolecino osamljenega cloveka. Strnisevo ustvarjanje se je oplajalo tudi z deli tujih avtorjev, poleg ze omenjenih tudi Poeja, Rilkeja, Dostojevskega, Manna, Verna in Homerja, vendar se je avtorica omejila le na Poeja in Rilkeja. Za Strnisevo povezovanje s prvim ugotavlja sorodnost podob, tem in do neke mere tudi razumevanja vloge pesnika in poezije. Ceprav nepo- sredne povezave z deli Poeja pri Strnisi ni najti, je izpricano njegovo navdusenje nad Poejem. Podobnosti so npr. med Poejevo ekolosko vizijo v pesmi Charmed Island in Strnisevo zbirko Oko, ki se kaze tudi v enakovrednosti vseh zivih in celo mrtvih bitij. Odkriva dialog med Poejevo novelo William Wilson in stevilnimi Strnisevimi pe- smimi, ki se kaze tudi v prikazu zunanje realnosti kot analogije psihicnim dejstvom. Skupna je pogosta uporaba teme spanje ali zivljenja v sanjah, ki preckajo mejo smrti in si prizadevajo za stik s svetom transcendence, ceprav je pri Poeju bolj demonska in temnejsa kot pri Strnisi, saj manj razkriva kozmicno enotnost sveta. Podobnost med kozmicno zavestjo slovenskega pesnika in Rilkejevo »nevidnostjo« je v odkrivanju nevidne dimenzije sveta, vecdimenzionalnega univerzuma. Oba smrt razumeta kot drugo plat zivljenja, njegovo nujno dopolnilo in oba razumeta, da ima umetnik nalo- go prikazati vizijo celotne realnosti.
EROS - THANATOS Toros, Ana
Slavistična revija,
04/2014, Volume:
62, Issue:
2
Journal Article
Peer reviewed
Open access
Pregled nekaterih od teh medvojnih prevodov razodene, da so bili pomanjkljivi tako na vsebinski kot na formalni ravni, najbrz tudi zato, ker prevajalci niso dovolj dobro poznali slovenskega jezika. ...Bolj kakovostni prevodi Gradnikove poezije na- stanejo sele v drugi polovici 20. stoletja, ko zacnejo pri prevajanju sodelovati Slo- venci, vecinoma ziveci v Furlaniji-Julijski krajini. Na taksen nacin je nastala prva Gradnikova pesniska zbirka v italijanscini Poesie. Izsla je leta 1984 v nizki nakladi pri lokalni zalozbi Braitan v Krminu, toda njen ponatis leta 2001 je jasno nakazal pozitiven bralski odziv. Antologija Eros - Thanatos, ki je izsla dobro desetletje po ponatisu zbirke Poesie, tako nadaljuje in na siroko odpira pot Gradnikove poezije med italijanske bralce. Zbirka zdruzuje okoli 60 pesmi, predhodna zbirka Poesie pa obsega le nekaj vec kot deset pesmi. Kljub temu pomen zbirke Poesie ni zanemarljiv, saj so v njej prvic v italijanskem prevodu objavljene pesmi, ki spregovorijo o slo- vensko-italijanskih odnosih na Primorskem v prvi polovici 20. stoletja, pesmi torej, ki jih italijanski slavisti v medvojnem obdobju niso prevajali, saj se niso skladale z »italijansko« podobo o Gradniku, kot na pol italijanskem pesniku, ki deluje v prid slovensko-italijanskega kulturnega zblizevanja. Na ta vidik opozarja tudi zbirka Eros - Thanatos, ki prek petih tematskih ciklov zaobjame vso karakteristiko Gradnikove poezije. Prevajalka, odlicna poznavalka Gradnikovega pesniskega opusa, poleg tega ponudi v spremni studiji lastno, izvirno interpretacijo, pri cemer posebej poudari Gradnikovo eksistencialno povezanost z zemljo, ki je opazna predvsem v pesmih o rodnih Brdih, in prehod Gradnikove ljubezenske poezije zgodnjega obdobja, razpete med erosom in tanatosom, v duhovno poezijo poznega obdobja, v kateri pride do pomiritve pesnikove strasti in strahu pred koncnostjo, v spoznanju vecne, vseobse- gajoce, cloveka presegajoce ljubezni.
Tematska stevilka Slavisticne revije zeli zlasti postaviti v sredisce zanimanja vprasanje razvoja medsebojnih vplivov med (druzbeno)geografskim prostorom in slovensko literaturo oz. literarno ...kulturo. Pri temeljnem raziskovalnem projektu Prostor slovenske literarne kulture: Literarna zgodovina in prostorska analiza z geografskim informacijskim sistemom: Pri temeljnem raziskovalnem projektu (J6-4245 (A)),1 v okviru katerega je nastala vecina razprav iz te stevilke, namrec literaturo pojmujemo v duhu empiricnih in sistemskih metod, kar na kratko pomeni, da poleg korpusa literarnih besedil zajema literarne dejavnosti produkcije, distribucije, recepcije in obdelave, ki so interaktivno usmerjene na besedila, ter ustanove, institucije in medije, ki so skrbeli za posredovanje in sprejemanje literature in so scasoma omogocili polno razvitost literarnega polja. To pojmovanje bo razvidno iz posameznih prispevkov, ki ze deloma uresnicujejo zastavljene cilje. Vsaj minimalen konsenz je potrebno skleniti tudi, ko v zvezi z literaturo govorimo o prostoru, ki je bil od nekdaj predmet zanimanja najrazlicnejsih disciplin (od matematike, fizike in filozofije do sodobnih druzboslovnih in humanisticnih znanosti) in ga ni mogoce zvesti na eno(vito) definicijo. V pricujocem kontekstu, ki interdisciplinarno povezuje literarno vedo in geografijo, ga bomo razumeli pretezno v danostih njegove fizicno-naravne, gospodarsko-ekonomske, politicno- upravne in demografske strukture, in sicer z ozirom na njegov vpliv pri razvoju in dinamiki slovenske literarne kulture. To ne pomeni, da imamo opraviti s kaksnim deterministicnim in ozkogledim pojmovanjem geografskega prostora, ceprav predpostavljamo, da je prostor vsekakor eden od pomembnejsih dejavnikov pri razmestitvi in dinamiki literarne kulture. Ko obravnavamo odnos med prostorom in literaturo, pa ravno tako ni mogoce spregledati niti vplivov v obratni smeri, ki se nanasajo na vlogo in vpliv literarnih diskurzivnih praks na (druzbeno)geografski prostor, kar je mogoce strniti pod vprasanjem, kako je literatura preko besedil, simbolnih reprezentacij in imaginacij ter preko literarnih praks vplivala na dojemanje, dozivljanje, spoznavanje in modeliranje (regij, pokrajin, obrobij, sredisc) slovenskega etnicnega prostora. V namene preverjanja zastavljenih hipotez o medsebojnih vplivih med literaturo in prostorom si je projekt kot enega od glavnih ciljev zadal kartirati literarnozgodovinsko relevantne biografske podatke o zivljenjskih poteh pomembnejsih akterjev slovenske literarne kulture do leta 1940. Akterje slovenske literarne kulture predstavljajo pisatelji, prevajalci, knjizevni kritiki, uredniki, zalozniki, tiskarji, bibliotekarji in literarni znanstveniki, ki so objavili glavnino svojega opusa oz. so se do tedaj uveljavili na literarnem polju,3 postaje na zivljenjskih poteh pa se nanasajo na vse razlicne lokacije; od rojstnih krajev do krajev smrti, srednjega ter visjeoz. visokosolskega izobrazevanja, sluzbovanja, literarnega objavljanja (prostorska razmestitev periodicnega tiska) in knjiznega izdajanja literarnih del (zalozbe). K prostorskim podatkom iz biografij spadajo tudi (ne)literarne povezave oz. osebni stiki knjizevnikov, saj gre dejansko za njihovo prostorsko mrezenje, in spominski dogodki (spominski dan, praznik, spominski pohod, literarna drustva, literarne nagrade). Spomenikom je poleg tega namenjena cisto samostojna in natancneje razdelana vnosna tabela. Zbiranje podatkov za biografije in spomenike, ki je potekalo pod mentorstvom Urske Perenic pri predmetu Uvod v studij slovenske knjizevnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani od studijskega leta 2011/12 in z njim od poletnih mesecev tega leta nadaljuje manjsa skupina studentov (med najbolj vztrajnimi kar abecedno omenimo Anzeta Slano, Majo Vehar in Terezo Zorenc),4 je ze dalo prve delne rezultate. Delni rezultati, ki jih bo mogoce verificirati po zajemu vseh 330 predvidenih biografij, so bili predstavljeni na 10. vileniskem kolokviju (Lipica, 2012), ki se ga je udelezilo vec raziskovalcev iz projektne skupine. Urska Perenic in Marijan Dovic sta prvic predstavila tematske karte slovenske literature, izdelane na Geografskem institutu Antona Melika (Jerneja Fridl) in ki so zajele priblizno dese- tino biografij.5 V tej stevilki je objavljena razprava Marijana Dovica, ki obravnava spomenike slovenske literarne kulture z ozirom na njihovo vlogo pri oblikovanju in prilascanju kulturnega oz. nacionalnega prostora. Po predstavitvi dejavnikov za nastajanje omrezja spominskih obelezij avtor kriticno spregovori o delnih rezultatih njihovega kartiranja. Pri tem opozarja, da pri obravnavi spominskih obelezij ni smiselno opazovati samo geografske razmestitve, ampak je potrebno upostevati tudi casovnico njihovega nastajanja. Celostnejsi vpogled v proces mrezenja spominskih obelezij literarne kulture po njegovem lahko dá samo upostevanje kanonicnih in manj poznanih akterjev literarne kulture.
Ob opozorilu na ta Bezlajev spodrsljaj zelim poudariti, da je moje vrednotenje Bezlaja kot jezikoslovca pozitivno. Po svoji osnovni usmeritvi je bil znanstvenik raz- iskovalec. Délai je kmalu po ...koncani drugi svetovni vojni na tedaj mladi, skromno razviti ljubljanski univerzi. Zelel je zapolniti vrzeli, ki so nastale ν slovenskem jezi- koslovju zaradi dolgega zavlacevanja ζ otvoritvijo ljubljanske univerze. V tem duhu je prevzel délo na slovenskem etimoloskem slovarju. Istocasno je bil odprt za preo- brazbo znanstvenega delà ν slovenskem jezikoslovju: za odmik od historizma in za vecji poudarek na sodobni slovenscini. Tak je bil po drugi svetovni vojni razvoj jezi- koslovja po svetu, tudi ν Angliji: ν zacetku petdesetih let 20. stoletja je imela Anglija samo eno univerzo, ki seje prvenstveno ukvarjala ζ anglesko historicno slovnico - ν Leedsu ν severni Angliji. Vse druge angleske univerze so se preusmerile na znan- stveno delo na sodobni anglescini. Tudi ν Sloveniji sta se anglistika in germanistika postopoma oddaljevali od historizma in se s tem prilagajali potrebam slovenskih anglistov in germanistov pri izvrsevanju njihovega delà po diplomi. V nasprotju ζ Bezlajevo domnevo o slovanskem izvora imena mislim, da je ime Mislinja praevropskega porekla in da je po svojem izvoru povezano ζ imenom reke Meze. Mislim, da je bilo najstarejse predrimsko ime reke Me/e Misa. Ta oblika ime- na reke je izpricana ν nemskem imenu reke Mies. Trdim, da se je sedanje slovensko ime Mislinja razvilo iz praevropskega imena reke Meze, da je ime Mislinja nastalo iz istega prajezika, iz katerega izhaja tudi ime reke Meze. Iz tega prvotnega imena reke Meze (Misa) seje ime Mislinja razvilo istocasno in pod enakimi pogoji kot ime Sa- vinja iz imena reke Save in Dravinja iz imena reke Drave. Ko so ν casu preseljevanja narodov prisli prvi Slovani ν Mislinjsko dolino, so nasli pri prebivalcih te doline ime reke Mislinje ze poíno oblikovano. Hudinja. Pri iskanju izvora imena potoka Hudinja je osrednji problem etimologi- ja besede hud, iz katere je ime Hudinja izvedeno. Etimologija se je izkazala bistveno bolj zapletena, kot je bilo mogoce predvidevati. Franc Miklosic je imel besedo hud za slovansko in jo je obravnaval ν samostojnem geslu.12 Kot indoevropske paralele je navedel besede iz litovskega in latvijskega jezika, torej iz baltskih jezikov. Med Miklosicevimi nasledniki je vedno bolj rasel dvom ν slovanski izvor besede. Ra- zlog zanj je dejstvo, da ni bilo najti paralele zanjo ν drugih indoevropskih jezikih. Razvoj te negotovosti je izcrpno prikazal ruski filolog Josip Nikolajevic Trubacev ν Etimoloskem slovarju slovanskih jezikov iz leta 1981.13 Prisel je do sklepa, da je »se najbolj verjetno«, da je beseda hud sorodna s staroindijskim glagolom ksodati ν pomenu 'drobiti, tolci' in s pridevnikom sudr ν pomenu 'majhen, droben'. Do podobne ugotovitve, da beseda hud etimolosko »ni jasna«, je prisel tudi France Bezlaj ν Eti- moloskem slovarju slovenskega jezika iz leta 1978. 1 France Bezlaj je bil rojen 19. septembra 1910 ν Litiji. Slavistiko je studiral ν Ljubljani in ν Pragi. Po diplomi je délai kot gimnazijski profesor ν Ljubljani. Leta 1939 je doktoriral iz slavistike. Po vojni je sel skozi celo vrsto odgovornih zaposlitev pri Slovenski akademimi znanosti in umetnosti in pri Filozofski fakulteti ν Ljubljani: 1949 je postal znanstveni sodelavec in nato svetnik pri Institutu za slovenski jezik na SAZU. Tu je vodil sekcijo za etimologijo in onomastiko. 1972 je ustanovil sekcijo za etimoloske slovarje. Na Filozofski fakulteti ν Ljubljani je bil leta 1950 izvoljen za lektorja slovenskegajezika in 1956 preimeno- van zapredavateljaza isti predmet. 1958 je bil izvoljen zaprofesorjazaprimerjalno slovansko jezikoslovje pri Filozofski fakulteti ν Ljubljani, ki gaje nato razvil ν samostojno studijsko usmeritev. Leta 1958 in 1981 je izdal ν dveh zvezkih delo Slovenska vodna imena, ki je pomemben prispevek k znanstvenemu razvoju te vede. Ob tem delu je imel redne konzultacije ζ Jakobom Kelemino, univerzitetnim profesorjem za ger- mansko filologijo, ki je kot germanist prav tako délai na etimoloskih problemih, povezanih s slovenskimi zemljepisnimi imeni. Bezlaj se je zanimal tudi za zgodovino slovenske stilistike, za problème, povezane ζ vprasanjem razsirjenosti slovenskegajezika ν alpskem prostoru, za zgodovino stikov Slovencev ζ drugimi Slovani. V letih 1976 in 1982 je objavil prva dva zvezkaEtimoloskega slovarja slovenskega jezika, druga dva zvezka sta izsla 1992 in 2005, po Bezlajevi smrti, pod urednistvom njegovih znanstvenih naslednikov Marka Snoja in Metke Furlan, ki sta pripravila za tisktudi Zbrana déla Franceta Bezlaja in jih objavila ν dveh knjigah 1978 in 1981. France Bezlaj je umrl 27. aprila 1993 ν Ljubljani.
