Druga sprememba je kontekstualizacija literarnih dejstev. Fantazma avtonomne literature, ki se podvaja v fantazmi avtonomne literarne vede (obe sta bili mogoci le ob redukciji literarnovednega ...interesa na zgolj eno komponento, to je besedilo, in zgolj eno funkcijo besedila, to je estetsko), se je umaknila potrebi po kompleksnejsem razumevanju literature. Druzbena vpetost literature ni za slovensko literarno vedo sicer nic novega, sveze pa je prepricanje, da pojma slovenske knjizevnosti ni smiselno omejevati na t. i. izvirno knjizevnost oz. knjizevnost v slovenscini (torej z vkljucevanjem prevodov), ampak da je z bralskega stalisca pomembna tudi knjizevnost v drugih jezikih, ki je bila predmet literarnega konzuma na tem prostoru in je tu tudi nastajala. Dosledno upostevanje tega spoznanja bi pomenilo, da k sodelovanju v tematski stevilki povabimo tudi predstavnike drugih filologij na Slovenskem, ki bi prispevali pogled na raziskave nemske, latinske, angleske ... knjizevnosti pri nas. Ker bi bila taka razsiritev predmetnega podrocja v okviru tematske stevilke tezko izvedljiva in ker se je ne glede na to, da je na popularnem nivoju prilascanje neslovensko pisocih avtorjev, kot so Louis Adamic, Alma Karlin, Ana Wambrechtsamer, Maja Haderlap, samoumevno, vendarle zdela prevec radikalna, se je nacrt zadovoljil s simbolicnim zastopstvom v obliki pregleda primerjalnoknjizevnih in germanisticnih studij na Slovenskem, katerih neobhodna specifika je prav upostevanje konteksta slovenske knjizevnosti; nazadnje se je moral odpovedati tudi temu.
Najpomembnejsa dosezka sta prenos Pasijona v e-medij in nova odkritja o datumu nastanka (glavni delavec na projektu je bil Matija Ogrin). Pasijon se nahaja na spletni strani Elektronske in ...znanstvenokriticne izdaje slovenskega slovstva v obliki, ki ustreza standardom e-znanstvenih izdaj: sken, diplomaticni in kriticni prepis s prevodom neslovenskih besedil plus hkratni prikaz vsega trojega. Spremne studije obsegajo kodikoloski in paleografski opis ter detektivsko zgodbo o razkrivanju datuma zapisa, datuma zacetka uprizarjanja in nadaljnjih uprizoritev. Ogrin (2008) zavrne tri uveljavljene teze: da je bil napisan in prvic uprizorjen 1721 (dokazuje, da je bil napisan po 1725, igra pa uprizarjana od 1713 naprej), da se je uprizarjal neredno (1721, 1727, 1728, 1734); da je slovenski pasijon izjema ob nemskih. Argumenti proti 1721: ce bi besedilo nastalo in se zacelo uprizarjati 1721, bi sledece izjave ne imele smisla: »ohranjevalka te procesije ... bratovscina«, »blagajnik je bil tokrat«, »konja je doslej vselej dal g. pl. Kosem«, »grob nosi 14 moz, ki so ze zmeraj bili mescani«. Dalje, folij 2r z letnico 1721 je na drugacnem papirju, drugacno pisavo2 in ni istocasen z glavnim besedilom; na njem pise, da je kapitelj dal dovoljenje 23. maja 1721, medtem ko je bil velikonocni petek ze 11. marca 1721 (maj 1721 najbrz pomeni novo pravno ureditev uprizarjanja); kot provincial, ki daje dovoljenje za procesijo, je napisan Kristof iz Gradca (1713-1722), v glavnem tekstu pa je kot provincial naveden Gotthard (1725-1727). Iz tega sledi, da je glavno besedilo napisano po 1725, v kodeks zvezano 1730. Kdaj pa se je zacel uprizarjati? Iz pisem, prilozenih h kodeksu, se sklepa na leto 1713 - eden od argumentov je, da voditelj procesije v nekem pismu pravi, da prihaja do ljudskih uporov in da slisijo govorice o vojni. Najbrz gre za tolminski kmecki upor 1713, ki so ga hoteli razsiriti tudi na losko gospostvo. Iz dejstev, da se kot pokrovitelji omenjajo razlicne bratovscine, da kodeks vsebuje sezname razlic-nih scenskih prizorov itd. se sklepa, da je bila tradicija dolga in je zapis iz 1725 le fiksacija te tradicije. Povabilna pisma pa kazejo na vsakoletno uprizoritev in ne na obcasno. Glede teze, da je Loski pasijon edini v slovenscini, sicer pa so bili nemski:3 folij 14, na katerem je nemsko-slovenska pesem Slavo Kristusu skazimo, je starejsi od glavnine besedila; lahko bi bil fragment drugega slovenskega pasijona. Tri leta pozneje je Ogrin (2011b) med pridigami Ferdinanda Ljubljanskega nasel vstavljeni list, ki ima na robu napis »Christus gehet dem Garten zu, Vide 4te Vorstellung«-Ferdinand govori o pasijonskem prizoru, kjer gre Jezus na Oljsko goro; in ker druge sporocene verzije pasijonov4 tega prizora ne omenjajo, kaze, da je imel Ferdinand v roki neki pasijon, ki ga danes ne poznamo. - Tradicija pasijona torej sega vsaj v 1713, o. Romuald je pasijon prevzel 1715 in zapisal po 1725, za njim ga je prevzel Ferdinand Ljubljanski, uprizarjan je bil vsako leto in ni edini pasijon v slovenscini.
Jozica Ceh Steger je opozorila na odvisnost metaforike posameznih kratkoproznih sestavkov od pomembnih pripovednih sestavin v stvaritvah, pri cemer so misljene tematske, motivne, jezikovnoslogovne, ...slogovnoformacijske in nazorsko-idejne znacilnosti. Tokrat je obravnavala zgodnje obdobje ekspresionisticne pojavnosti v slovenski kratki pripovedni prozi (1914-1923) in upam, da bo s proucevanjem nadaljevala in analizirala metaforiko kratke proze v naslednji fazi, v fazi razvitejsega ekspresionizma in njegovega zatona, tj. v letih 1924-1929. Tako bi zaobjela celotno podobo ekspresionisticne metaforike v kratki prozi od 1914 do 1929 (pri Slavku Grumu, Miranu Jarcu, Bogomirju Magajni, Bratku Kreftu, Maksu Snuderlu idr.) in potrdila ter dopolnila opredelitev ekspresionisticne metaforike. V Sklepnih ugotovitvah je zapisala: »Metafora v ekspresionisticni literaturi nima skupnega imenovalca. Posegla je po najrazlicnejsih, pogosto kontrastnih izhodiscih, od svetopisemskih do gnus zbujajocih zivalskih, in opravljala razlicne vloge. Iz literarnih navezav na abstrakno slikarstvo se v ekspresionisticni literaturi pokazejo teznje po abstraktnosti, zlasti barvni, po drugi strani pa ekspresionisticna nacela intenzitete, dinamike in distorzicne podobe sveta narekujejo izrazito snovne in vizualno ucinkovite metafore, animalizacijo in popredmetenje cloveka, odtujevalno, celo grozljivo personifikacijo narave in predmetov, metafore s silovito dinamiko gibanja in moci kakor tudi njej nasprotne metafore otrdelosti, okamenelosti, mrzlote, tesnobe in smrti.« Klasificirala in sistemizirala je posebnosti metaforike kot najocitnejse slogovne inovacije v kratki pripovedi v obravnavanem casu. Opredelila je njeno funkcionalnost, strnila posamezne metafore v skupine z istim imenovalcem (npr. barvne epitetoneze, sinestezije, zivalsko poimenovanje v metaforicnih kombinacijah, grde metafore, animalizacijske podobe, svetopisemska prispodobljivost, pomen »ognja in krvi«) in dolocila njihovo vsebinsko umescenost v besedila. V tem je studija na slovenskem literarnovednem podrocju inovativna in je obenem nadaljevanje metaforicne sistematike, ki jo je avtorica izdelala v studiji o Cankarjevi metaforiki. Svojo sistematiko je zdaj poglobila z ekspresionisticnimi primeri in nazorno predstavila razlike med impresionisticno in ekspresionisticno metaforicnostjo.
Komunikacijsko perspektivo avtorica izpostavlja tudi v analizi poljskega in slovenskega prevoda Malega princa Antoina de Saint-Exupéryja, ko opaza vrsto bistvenih premikov pri konstruiranju podobe ...naslovnika (na primer v slovenskem prevodu Ivana Minattija ni jezikovnih znacilnosti, ki eksplicitno napeljujejo na filozofsko tradicijo. Krog naslovnikov romana se je tako zozal predvsem na otroke). Ko je govor o prevodu kot obliki komunikacije, spregovori avtorica o vprasanju tabuja. Zavest o tem, kaj je v kulturi prepovedano, prevajalca prisili v doloceno strategijo obnasanja. Ena od mogocih odlocitev, ki pa je iz eticnega vidika hkrati ena najbolj spornih, je poseganje v celovitost besedila. V prvem poglavju avtorica obravnava tudi teme, povezane z razumevanjem vloge prevajalca in razumevanjem prevoda kot pojava, podrejenega opisu in oceni iz perspektive r e t o r i k e . Med problemi, ki spadajo k temu podrocju, se avtorica obsirneje ukvarja s p s i h o l o s k i m i n s o c i o l o s k i m v i d i - k o m p r e v o d a , z a n t o l o g i j o kot specificnim prostorom in »orodjem« prevajalske strategije, literarnim k a n o n o m kot vrednoto in hkrati kot zavezo prevajalcu, ki ne bi smel pozabiti, da je avtorska intencionalnost nadrejena njegovi lastni osebnosti in osebnim preferencam. Avtorico zanimajo tudi dela, ki so izrazito zahtevna za prevajanje. Taksno delo je po njenem mnenju slovenski prevod Trans-Atlantika Witolda Gombrowicza, ki ga je opravil Niko Jez. Zaradi jezikovne narave dela, globoko zakoreninjenega v tradiciji poljske plemiske govorice, prevajalec ni imel na razpolago slogovne ustreznice v lastnem jeziku. Ohranitev pomenske in formalne originalnosti dela je bila v tem primeru odvisna od tega, ali bo prevajalcu uspelo najti slogovni priblizek - nasel ga je v pridigah Janeza Svetokriskega. Nic manjsi prevajalski izziv ni bil najti slovensko besedo, ki bi izrazila vse pomene, ki jih vsebuje poljski pojem »ojczyzna« (domovina). Vendar je prevod za avtorico obenem tudi »delo v gibanju« - to pa ji narekuje, da sleherno metodologijo obravnava kot dejavnik, ki mocno omejuje interpretacijo prevoda in je v bistvenem protislovju z »duhom casa« (10). Da bi se izognil nevarnostim, ki jih skriva zozenje perspektive, bi moral raziskovalec »preizkusati« razlicna orodja, spreminjati zorni kot in pri tem niti za hip pozabiti, da je specificni sistem, kakrsen je prevod - vkljucno z mnozico povezav, ki dolocajo njegovo mesto v sirsem kulturnem kontekstu - dinamicen in da zato nobena sodba ni dokoncna, saj jo bo prej ali slej omajal cas. V studiji, ki jo predstavljamo, se avtorica, ko zeli opisati omenjeni »sistem«, najpogosteje sklicuje na teorijo kronotopa in na filozofijo dialoga (kot jo je izdelal Mihail Bahtin). S pomocjo teh dveh teorij analizira izbrane pojave s podrocja siroko razumljenega prevodoslovja. Najprej prevod opazuje iz vidika ciljne kulture - kot fenomen, ki vstopa v prostor tuje kulture in se odziva na dolocene p o t r e b e ali p r i c a k o v a n j a . Odlocitev za proucevanje tega podrocja raziskovalko spodbudi, da si zastavi vrsto vprasanj: kateri mehanizmi usmerjajo politiko zalozb, kateri dejavniki spodbujajo tiskanje prevodne literature in kaj zalozbe od tega odvraca, katerim zakonitostim se podrejajo prevajalci in kaj odlocilno vpliva na njihove izbire? Kaksno mesto imajo slovanske literature v okviru celotne prevodne produkcije? V knjigi na vsa ta vprasanja ne najdemo izcrpnega odgovora - a saj na prvem mestu niti ne gre za to. Veliko pomembnejse se zdi problematiziranje nekaterih vprasanj, ki so kot del prakse vsakega prevajalca, doslej ostajala zunaj prostora kriticne refleksije, bodisi zahtevajo nov pogled, ki bi uposteval tako novo casovno perspektivo kot tudi specifiko proucevanega kulturnega okolja. Izmed stevilnih zanimivih avtoricinih premislekov in sklepo velja izpostaviti zlasti tiste, ki obravnavajo polozaj, v katerem se je danes znasel prevod. Avtorica tako opaza, da je skromno zanimanje poljskih zaloznikov za juzno- in (deloma) zahodnoslovansko literaturo posledica se vedno zivih stereotipov o slovanskih kulturah, ki izvirajo se iz 19. in se nadaljujejo v 20. stoletju zaradi razlicnih druzbenih in kulturnih predstav, ki so se oblikovali na evropski celini. Ti stereotipi so imeli svoj izvor v idejah Leopolda Ranka, ki je (na podlagi misli Johana Gottfrieda Herderja) delil Evropo na romansko-germanski in slovanski del. Slovanski del je dojemal kot homogen prostor iz kulturnega in jezikovnega vidika. Problem je v tem, da so ta nacin misljenja sprejeli tudi Slovani, za katere je bil zaradi njegove drugacnosti bolj zanimiv romansko-germanski del Evrope. Da so avtoricina opazanja pravilna, se je brzkone lahko preprical vsak prevajalec, ki se je srecal pravili igre, ki jih postavlja sodobni knjizni trg. Nacelo prevlade ekonomskih kriterijev, ki jih sprejemajo zalozbe, potiska v najslabsi polozaj tiste literature, ki se ne morejo pohvaliti s prepoznavnostjo oz. z avtorji, katerih prepoznavnost je ekonomsko upravicena. Resitev, ki jo za manjse zalozbe in prevajalce predstavljajo drzavne podpore in mednarodni skladi, ni vedno zadovoljiva. Posledica tega je npr. skromno stevilo poljskih prevodov slovenske knjizevnosti - temu pa botruje tudi nepoznavanje, kaj slovenska kultura in literatura poljskemu bralcu sploh lahko ponudita. Te vrzeli zagotovo ne morejo zapolniti spletne objave ali nizkonakladne izdaje, ki ze po definiciji dosezejo ozek in precej specializiran krog naslovnikov.
V studiji o nacisticnem "koncentracijskem univerzumu" (Zenska svjedocenja iz koncentracijskih logora) med razbiranjem vecjezikovnih pricevanj zensk iz hrvaskega in slovenskega Primorja (Nore ...Pincherle, Milojke Mezorane, Save Rupel), ki so si s svojimi dnevniki, memoarskimi zapisi ter dokumentarnim filmom priborile (najveckrat posmrtno in po petih desetletjih) status pomembnega pricevalca zgodovine, si avtorica zastavlja vrsto relevantnih vprasanj. Kdo daje legitimnost pricevalcu? Kdaj pricevalka prvic spregovori o ujetnistvu? Kaj se zgodi, ko pricevanje obnovi nekaj desetletij kasneje? Kaj se vse spremeni (v narativni strukturi in jezikovnem registru), ko pricevalka spremeni jezik ali ustni kod zamenja s pisnim? Bolece vprasanje odnosa zgodovinarja do pisanega pricevanja najbolje ponazori ravno avtoricin veckrat ponovljeni poskus, da bi od zgodovinarja Mihaela Sobolevskega dobila vpogled v dnevnik Milojke Mezorane, ki ga je ta napisala takoj po vrnitvi iz Auschwitza leta 1945 in ki je po dolgem cakanju koncno dospel v fond Reskega mestnega muzeja. V sozvocju s hermenevticnimi interpretacijami, ki tezijo k razumevanju smisla in ne iskanju (pravnih ali zgodovinskih) dejstev, v samem procesu pricevanja o ne-cloveskem torej, Badurina vidi jedro humanosti in potrditev temeljne cloveske sposobnosti medsebojnega sporazumevanja in izrekanja tega, kar je neizrekljivo. Avtorica v podrejenem polozaju do diskurza in njegovih retoricnih modusov prepoznava podobnost in ne razliko med knjizevnostjo, zgodovino in pricevanjem. Z znacilno preglednostjo in miselno jasnostjo je Badurina obrazlozila stevilne in veckrat protislovne poststrukturalisticne teorije o epistemoloski vrednosti travmatskega diskurza in s primeri dokazala relevantnost teorije, ki trdi, da je govor travme specificno pricevanje glagolskega srednjega (medialnega) stanja, pri katerem govorec mesa svojo aktivno in pasivno vlogo. Badurina je z razvijanjem te vodilne interpretativne niti v predzadnji razpravi Goli otok v italijanski in hrvaski knjizevnosti prikazala dominacijo medialnega glagolskega modusa v pricevanju knjizevnika Anteja Zemljara in v postmodernem romanu Na slepo Claudia Magrisa. Ravno primer golootoskih ujetnikov dokazuje, kako je spominjanje na politicno travmo podrejeno interesom skupnosti ter zakonom spomina in pozabe, ki sta druzbeno, etnicno in spolno zaznamovana. Navedeni interesi so prepreka za popolno rehabilitacijo golootoskih zrtev, ker, kot avtorica zapisuje, ostajajo zrtve: stalinisti med komunisti in komunisti med postkomunisti.
IZZIVOV NE BO ZMANJKALO Tomazin, Mateja Jemec
Slavistična revija,
10/2011, Volume:
59, Issue:
4
Journal Article
Peer reviewed
Open access
Vesna Pozgaj Hadzi in Tatjana Balazic Bulc predstavljata kontrastivno jezikoslovje, ki se je uveljavilo pred priblizno pol stoletja, v prvi fazi pa se je posvecalo predvsem napovedovanju in ...diagnosticiranju jezikovnih napak oz. interferenc. Glavni ocitki pri tovrstnih analizah so bili povezani predvsem s sklepanjem po jezikovnem cutu raziskovalca. Z razvojem korpusnega jezikoslovja pa se je zanimanje za kontrastivne analize zopet povecalo. V Sloveniji so se s kontrastivnimi raziskavami zaceli intenzivneje ukvarjati konec 80. let 20. stoletja, na Hrvaskem pa so z raziskavami zaceli ze prej in tako tudi uspesno posodobili poucevanje tujih jezikov. Kontrastivno raziskovanje slovenscine in hrvascine sega v 70. leta prejsnjega stoletja, sprva so se avtorji ukvarjali predvsem z analizo napak na razlicnih jezikovnih ravninah, torej z iskanjem podobnosti in razlik med jezikovnima sistemoma v stiku, nadaljevanje raziskav na tem podrocju je pomagalo tudi pri izdelavi primernih didakticnih gradiv, torej kontrastivnih ucbenikov, vadnic in prirocnikov, cemur je sledila tudi korekcija napak po artikulacijski in verbotonalni metodi. Sedanje raziskave se nadgrajujejo s sociolingvisticnim pristopom, ki omogoca usvajanje interkulturne sporazumevalne zmoznosti, korpusno jezikoslovje pa danes omogoca tudi primerjavo dveh jezikovnih variant, tj. jezik govorcev prvega jezika in jezik govorcev tujega jezika. S kontrastiranjem korpusa usvajanja hrvaskega jezika in kontrolnimi korpusi so se pokazale razlike v rabi konektorjev, kar omogoca vpogled v jezikovno rabo dolocene diskurzivne skupnosti in ponuja moznosti za iskanje odgovorov na nova raziskovalna vprasanja. 1 Prvi sklop obsega stiri razprave. Peter Jurgec predstavlja zanimiv pristop, v katerem utemeljuje, zakaj je poznavanje slovenskega fonoloskega gradiva koristno za splosno fonolosko teorijo in svoj pristop utemeljuje na stopicah, prozodicnih enotah, ki presegajo zlog, hkrati pa so manjse od prozodicne besede. Hkrati slovenscina s svojo narecno raznovrstnostjo in nekaterimi prevzetimi besedami, ki nimajo nakljucnih samoglasniskih pojavov, ponuja dober gradivni vir za preucevanje samoglasniskih sistemov v vseh jezikih. Pri tem izpostavlja dve zakonitosti slovenskega samoglasniskega gradiva, in sicer da je inventar nenaglasenih samoglasnikov manjsi ali enak od inventarja naglasenih samoglasnikov, poleg tega pa poudarja, da inventar naglasenih samoglasnikov ni nujno podmnozica inventarja naglasenih samoglasnikov, kar potrjujejo vsa slovenska narecja. Distribucija naglasenih in nenaglasenih samoglasnikov (tudi v slovenscini) je relevantna za oblikovanje sodobne fonoloske teorije moznih samoglasniskih inventarjev. Izredno zanimivo je tudi dejstvo, da je slovenscina kot fonoloski sistem posebna v tem, da se prevzete besede naceloma izogibajo nekaterim samoglasnikom, ki so cisto sprejemljivi v domacem besedju, ceravno bi pricakovali, da bo tuji glas prevzet z najblizjim slovenskim glasom. Ta pojav je zato sirse zanimiv za fonolosko teorijo izjemnosti. Vojko Gorjanc opozarja na pomen zagotavljanja jezikovnih pravic kot temeljnih pravic in enakopravne obravnave vseh tako pred zakoni kot tudi v vseh drugih druzbenih sferah. Pri tem se posebej posveca prevajanju in tolmacenju v javnih in predvsem v zdravstvenih ustanovah, kjer se komunikacija z bolniki, ki ne govorijo jezika, ki bi bil znan zdravstvenemu osebju, razvije lahko le s pomocjo improvizacije. Posamezniki ali skupine posameznikov, ki so zaradi neznanja jezika v nekem okolju v depriviligiranem polozaju, imajo tezave tudi pri zagotavljanju svobode govora, pravice do politicne soudelezbe, celo do svobode in varovanja zivljenja, npr. pri prosilcih za azil. Slovenska zakonodaja zaenkrat predvideva le sodno tolmacenje in prevajanje za azilni postopek, vse prepogosto pa se prezre se eno skupino, in sicer osebe z okvaro sluha, torej uporabnike slovenskega znakovnega jezika, ki so pravzaprav ena od jezikovnih manjsin v Sloveniji. Izobrazevanje tolmacev, ki je doslej potekalo v okviru zdruzenja tolmacev za slovenski znakovni jezik, je preseglo okvire zdruzenja in vse bolj se kazejo utemeljene potrebe in zahteve, da se tovrstno izobrazevanje preseli v univerzitetno okolje. Vsa omenjena podrocja so vkljucena tudi v razvojne nacrte Oddelka za prevajalstvo FF UL, ki bo tako na eni strani zagotavljalo poti do uspesne komunikacije v druzbi, na drugi pa omogocilo neprivilegiranim skupinam zmanjsevati demokraticni deficit.
V prispevku je predstavljen govor dela kraja Ravna Gora (tj. večji zahodni del ‒ zaselki Stari Varoš, Jarak, Bajt in Vrh), ki leži na jugu Gorskega kotarja na Hrvaškem. Govor se je do sedaj ...interpretiral različno, in sicer kot 1) (priseljenski) govor rovtarske narečne skupine slovenskega jezika, 2) (goranski) govor kajkavske narečne skupine hrvaškega jezika, 3) govor kostelskega narečja dolenjske narečne skupine slovenskega jezika. Podano je na novo zbrano narečno gradivo zahodnega dela Ravne Gore, na osnovi česar so povzemalno predstavljene njegove glavne jezikovne (vokalne, konzonantne in prozodijske) značilnosti. Zaradi zgodnje podaljšave nekdaj skrajšanih akutiranih zložnikov v nezadnjem besednem zlogu je odraz za */*- enak, in sicer ẹː. Odrazi ejevskih in ojevskih glasov so sovpadli: issln. *ē/*è- = */*- > ẹː in issln. *ō = *ò- = *ǭ/*- > ọː oz. redkeje ȯː. Odraza za issln. *ī /*ì- in *ū/*ù- sta i in u oz. iː in uː po sekundarni podaljšavi. Odraz stalno dolgega polglasnika in novoakutiranega polglasnika v nezadnjem besednem zlogu je sovpadel z odrazom za issln. *a, tj. issln. */*- = *ā/*à- > åː. Odraz za issln. */*- je ọː. Odraza umično naglašenih e in o sta e oz. eː in a oz. aː. Za diftonški odklon pri odrazu za issln. */*-, ki je izpričan v redkih primerih, se v prispevku dopušča interpretacijo, da gre za arhaizem. Govor pozna več oblik moderne vokalne redukcije ‒ popolno prednaglasno akanje, različen razvoj izglasnih *-ǫ (> -a) in *-o (> -ȯ/-u). Govor je izvršil umik na prednaglasno kračino in nadkračino ter (delno) terciarni premik starega cirkumfleksa. Na osnovi glavnih vokalnih, konzonantnih razvojev in izvedenih mlajših naglasnih umikov ter ob pritegnitvi dodatnih definicijskih kriterijev (krajšanje visokih vokalov i in u, odraz za issln. */*-, odraz za issln. */*- in premet pred ustničniki in nebniki, prednaglasno akanje, razvoj izglasnega *-o, odraza za issln. *ĺ in *ń ter razvoj izglasnega issln. *-g) se govor zahodnega dela Ravne Gore sinhrono umešča v rovtarsko narečno skupino slovenskega jezika. Govor je prikazan na Karti slovenskih narečij (različica 2023).
PDF
