Prispevek raziskuje, na kakšen način lahko "multidisciplinarne" metodologije raziskujejo besedilnost v sodobnem mediatiziranem svetu in kako lahko preučujejo vezi med teksti in mediji, ki so (tako ...kot tiste v rizomu) heterogene, raznovrstne (Deleuze Guattari). Obravnava Butnskalo Marka Derganca in Emila Filipčiča, Slovensko narodno gledališče Janeza Janše, zgodbo o nekem slastnem truplu ter 5fantkov.si Simone Semenič.
V koraku s splošnimi težnjami na polju literature razvija tudi literarna praksa koroških Slovencev svoje oblike (inter)medialnosti, naj bo to na tekstovni ravni in na ravni knjižne proizvodnje ali na ...ravni interakcij z gledališčem, filmom, glasbo ter likovno in upodabljajočo umetnostjo. Na osnovi gradiva, ki ga raziskujemo v sklopu projekta o dvojezični literarni praksi koroških Slovencev po letu 1991, se članek posveča vprašanju, kako se medialnost in medijski razvoj odražata v literarni produkciji koroških slovenskih avtorjev in kakšna je njihova vloga glede "scene pisanja" (Writing Scene), sprašuje pa tudi po razmerju med novimi mediji ter dvoin večjezičnostjo, ki je značilna za sodobno literarno prakso koroških Slovencev.
Zanimalo nas bo, kako ta tekst rizom, ki ga Barthes poimenuje intertekst (v razliènih primerih od Dusana Jovanoviæ a do Simone Semeniè) nehierarhièno, hkrati pa medbesedilno in medmedijsko izjemno ...vezljivo strukturira sodobne (ne veè) dramske in gledaliske pisave. Kako se znajde v situaciji, ko je besedilo v gledalisèu (zdi se, da dokonèno) postalo nekaj, kar se razlikuje od drevesa z vejami, koreninami, osredisèenostjo. Kaj je prinesel ta novi polozaj dramskega v sodobnem gledalisèu, ta vèasih izrazita prehodnost, nomadskost. Polozaj, v katerem je - povedano drugaèe, ne veè s teoretskim aparatom poststrukturalistiène dvojice Deleuze-Guattari, ampak s terminologijo in argumentacijami, ki jo v odmevni knjigi Gledalisèa (dramske pisave) XXI. stoletja: Zaèetki razvijeta Julie Sermon in Jean-Pierre Ryngaert - postalo postavljanje antagonizma med besedilnimi pisavami na eni in odrskimi pisavami na drugi, absurdno. Meje med tema dvema vesoljema ne obstajajo veè. Morebitne polemike o koncu dramskih pisav tako izgubijo svoj smisel, saj z danasnje perspektive izhajajo iz globalnega gledaliskega trenutka, ki teksta ne izkljuèuje, hkrati pa mu ne pripisuje veè funkcije svetega in nedotakljivega elementa. (Sermon-Ryngaert 2012: 50-51) Dramsko besedilo se tako danes nahaja v sredisèu raznolikih mrez besedil, ki vplivajo nanj na razliène naèine: od tega, da se zazirajo vanj, do tega, da ga plemenitijo, mu dodajajo kompleksnost. Besedilo v gledalisèu, naj je dramsko ali ne veè dramsko, torej ni veè nekaj, kar je loèeno od drugih elementov predstave, ampak je prepredeno z drugimi interteksti. Od besedilnih do gestiènih, glasbenih, vizualnih. Hkrati dramsko besedilo ni nekaj iksnega, ampak se v medsebojnem delovanju z drugimi kulturnimi, medijskimi in umetniskimi medbesedili ves èas spreminja. Ali kot to razume Patrice Pavis: »Zgosèa, akumulira, amalgamira vrsto posebnih znaèilnosti, ki jih mora analiza besedila, resda velikokrat skorajda obupano, ponovno konstituirati in prerazporediti.« (Pavis 2011: 9) Za razliko od igre Za nase mlade dame (2007), v kateri se zgodba »odvija na naèin, ki je blizu ilmski strukturi, dramsko besedilo je namreè sestavljeno iz stevilnih kratkih prizorov (ilmskih 'lash backov'), ki neprestano preskakujejo skozi razliène case in tako fragmentarno razkrivajo pretekle dogodke, ki so pripeljali do umora« (Pezdirc Bartol 2011: 195), se je Dragica Potocnjak tokrat odlocila za sicer spet nekoliko ilmicno montazo krajsih prizorov, ki sestavljajo sinteticno ter pregledno strukturo drame. Toda na prvi pogled enostavna fabula se z brechtovskimi intervencijami in rusenjem realisticno-sinteticne zgodbe strukturira v size, ki z vsakim prizorom bolj razkriva kompleksnost in zivost tematike transplantacij, sveta darovalcev in prejemnikov, eticnih postulatov zgodb, ki jih pise zivljenje. Struktura drame tako bralca in gledalca vpelje v vlogo nekoga, ki, ne da bi se tega zavedal, drugega za drugim lusci sloje cebule, ki jo ima v rokah, ter postaja vedno bolj angaziran. Dramatika se je tako znasla v novi mejni situaciji, ki jo hkrati ogroza in osvobaja. O tem prièa tudi nekaj primerov slovenskih postdramskih medmedijskih tkanj, ki smo jih izbrali kot premete nase raziskave. Hkrati pa ti primeri prièajo tudi o tem, kako se je dialoska oblika znasla v druzbi heterogenih besedilnih taktik, od proznih do esejistiènih, teoretiènih in hibridnih, ki jim je vsem skupen poskus ustvarjanja oblik onstran drame. Tekst pri sodobnih dramatièarkah in dramatikih velikokrat postane matrica teatralnosti, ki ji sami naèrtujejo diskurz in pot. Ta teatralnost vsakiè znova razvija speciièen model za mozne gledaliske uprizoritve. Vsem tem razliènim avtorskim taktikam pa je v obravnavanih dramskih pisavah skupno to, da jih vsej igrivosti in parataktiènosti ter navidezni politièni indiferentnosti navkljub paradoksalno zanima prav etièna pozicija, akutna kriza etike.
Članek preučuje interpretacije Martina Kačurja (1904) Ivana Cankarja. Prek teoretičnega uvida postmarksistične teorije (Althusser, Močnik in Jameson) poskuša znotraj tekstualnih intepretacij najti ...strukturne premike, ki po Močniku vodijo od mitografskih interpretacij k slovstveni vedi. Spremna beseda, ki jo je leta 1929 Izidor Cankar zapisal k prvim zbranim delom Ivana Cankarja, poskuša mitografijo predhodnih interpretacij prebiti, prav tako Kermauner, ki z interpretacijo predhodnih, predvsem povojnih branj, vezanih na hegemono ideologijo vulgarnega komunizma, zares stopi v slovstveno vedo, kakor jo razume Močnik. Poznejše interpretacije Kermaunerja ne upoštevajo, temveč se največkrat vračajo k razmislekom Izidorja Cankarja ali celo nazaj v mitografsko matrico.
The paper deals with travelogues written by women from the Slovene lands in the late 19th and the early 20th centuries. The primary focus is on the travelogues of Luiza Pesjak, Marica Strnad, Marica ...Gregorič Stepančič, Marija Kmet, and Alma Karlin. Women's travel has a special cultural status. Three aspects are considered in the article: genre peculiarities of the texts (purposes of travel, categories "one's own/other/foreign"), gender and national issues and the interconnection of them, as this this period when the struggle for the emancipation of women begins as well as the national identity actively takes shape.
Ko se lotevamo raziskav in pisanja študij, si moramo pripraviti register, seznam, razvid o predmetu obravnave. V literarnovedni stroki proučujemo literarna in literarnovedna dela posameznih ...osebnosti, literarna obdobja, vrste literarnih del, posamezne literarne sestavine (tematsko-motivne značilnosti, strukturo literarnega dela, ubeseditvene načine, verzne oblike, sporočilnost, kompozicijske lastnosti itd.) in še marsikaj. Za raziskovanje inproučevanje potrebujemo natančen tloris, popis proučevanega predmeta. To nam omogoča bibliograŽfija, brez katere je preglednost našega dela manjša, poleg tega nas bibliografski popis opozori na prenekatero evolucijsko značilnost, na premore med literarnimi deli, spreminjanje koncepta pri nastajanju opusa, pogostost določenega pojava ipd.
Glede bibliografske podlage je bila moja vzornica Marja Borsnik. Iz bibliografij je izpeljevala monografske zasnove o Antonu Askercu, Franu Celestinu in Ivanu Tavcarju. Sestavila je Askercevo ...bibliografijo in jo objavila v 4. zvezku Casopisa za zgodovino in narodopisje leta 1935. Do tistega casa je bila to najpopolnejsa slovenska osebna bibliografija. Pripravila si je podrobno vsebinsko-podatkovno mrezo, na podlagi katere je raziskovala pesnikovo zivljenje in delo in iz cesar je nastala obsezna monografija Askerc: Zivljenje in delo (1939). Na podoben nacin je z bibliografijo Kazalo Celestinovega objavljenega dela (str. 317-326) zasnovala tudi monografijo Fran Celestin (1951), ki je izsla kot prvi zvezek zbirke Slavisticna knjiznica. Tretji avtor, ki mu je z bibliografijo tlakovala pot, je bil Ivan Tavcar, toda napisala je le prvi del monografije o njem z naslovom Ivan Tavcar: Leposlovni ustvarjalec, I: 1863-1893 (1973, tiskano 1974); bibliografija Kronoloski pregled prve polovice Tavcarjevih leposlovno- prosvetnih spisov (1863-1893) je objavljena na koncu knjige, str. 539-548. Nekoliko drugacno metodologijo je Borsnikova izbrala (morda zaradi okoliscin) pri Stanku Majcnu in njegovih dveh knjigah Izbranega dela (1967). Kot navdusen ucenec Antona Slodnjaka in Marje Borsnikove sem se v studentskih letih 1955-1956 lotil sestavljanja svoje prve bibliografije, in sicer o pripovedniku Ivu Sorliju, ki je takrat zivel v Kranju in prebival v pritlicnem stanovanju v Arnskovi hisi v Tomsicevi ulici. Seznanila sva se in veckrat sem ga obiskal. V meni je zorela morebitna studija, razprava ali vsaj clanek o tem zanimivem sodobniku moderne in njegovem pripovednistvu. Pisatelj mi je pomagal s podatki, spomini in nepoznanimi dejstvi o svojem delu. Del bibliografije - morda bi lahko rekli objektivni del - sem oblikoval s pozornim brskanjem po Ljubljanskem zvonu, Slovanu in drugi periodiki njegovega casa. A najdragocenejsa je bila priloznost, da sem podatke preverjal pri pisatelju in ga spraseval, kje je vse objavljal in pod katerimi imeni (psevdonimi, kriptonimi). Tu se je izkazala poglavitna koristnost neposrednega stika z avtorjem in bibliografija je bila blizu temu, da zajame vse ali vsaj veliko vecino objavljenega. Pri svojih letih je imel pisatelj svez spomin, zlasti se je to pokazalo, ko sva ugotavljala, kdo vse je pisal o njegovih knjigah, tako da sem zlahka dopolnjeval rubriko Ocene pod samostojnimi publikacijami. Pri tretjem delu z naslovom Prevodi mi je blagohotno priskocil na pomoc France Dobrovoljc in zadeva je bila pripravljena za tisk in za mojo studijsko obravnavo. Pisatelj je leta 1957 praznoval 80-letnico rojstva in revija Gorenjska (urednik je bil Milos Mikeln), ki se je zelela oddolziti Sorliju kot slovenskemu pisatelju in kranjskemu obcanu, je mojo bibliografijo objavila z opombo: »Pisatelj dr. Ivo Sorli je izpolnil 19. aprila t. l. osemdeset let. Vec kot eno desetletje je prezivel v Kranju kot notar in pozneje kot upokojenec (danes zivi v Ogulinu). Nasa revija se ga ob tem visokem jubileju spominja s tem, da priobcuje bibliografijo njegovih del.« Bibliografske mreze, ki sem si jo pripravil, nisem izrabil vse do leta 2000, ko sem v Kranjskem zborniku objavil obseznejso razpravo Kratko pripovednistvo Iva Sorlija, toda celosten pogled na njegovo pripovednistvo me se caka. Literarnovedne razprave, ki temeljijo na izcrpnih bibliografskih popisih, v slovenski literarni vedi niso ravno standardne. Zgled takega pristopa je Gregor Kocijan (1983, 1988, 1996, 1999, 2012) z analizami kratke pripovedne proze. Za skoraj stoletno obdobje od 1850 do 1941 je popisal okrog 13.000 naslovov kratke proze. V prvi knjigi je bila bibliografija sklepni, pomozni del monografije, potem pa se je osamosvojila v samostojno publikacijo, ki ji je cez leta (nazadnje je med bibliografijo in sintezo minilo 13 let) sledila sinteticna obravnava. Druga polovica zadnjega bibliografsko obvladanega obdobja (1930-1941) na sintezo se caka. Izjave o kratki prozi in njene definicije, oblikovane na podlagi kompletne produkcije, so veljavnejse in verodostojnejse od predhodnih, saj se ne omejujejo le na imena t. i. vidnejsih ustvarjalcev. Enakovredna obravnava mnozice besedil pogosto razkrije skonstruirani znacaj literarnozgodovinskih oznak, ki bi zelele posameznemu modelu pripisati vodilni ali osrednji pomen. Teznja po drugacnosti je v kratki prozi stalno prisotna in doloca tudi njeno poimenovanje: precej avtorjev je namesto standardnih imen (crtica, novela, povest itd.) v podnaslov zapisalo enkratne vrstne oznake. V moderni je bil odstotek vrstno nepoimenovanih kratkih pripovedi 65 %, med vojnama pa ze 84 %. Bibliografije kratke pripovedne proze po 1945 se ni, vendar bo pot do nje preko Cobissa domnevno lazja, kot je bila v preteklih desetletjih. Upanje za njeno kvantitativno analizo vzbuja prestevalni pristop, ki ga v zvezi s sodobno kratko prozo prakticira Alenka Zbogar (2013). Bibliografske podatke s pridom izkoriscajo bibliometricne raziskave literarnovednega podrocja v okviru bibliotekarstva, vcasih pa tudi na slovenistiki (Jamborovic idr. 1999, Miran Hladnik 2000, Mocnik 2005, Dukic 2009 in 2011, Perko 2010, Maja Perinovic 2012). Novost so bibliografije, ki se pred ocmi uporabnikov sproti dopolnjujejo na spletu. Taka sta bibliografija za raziskovalni projekt Prostor slovenske literarne kulture 2011-2013, ki ga vodi Marko Juvan (projekt tudi sicer temelji na zbirkah biografskih, geografskih in bibliografskih podatkov in jih soustvarja) in 2000 naslovov obsezni Seznam digitaliziranega leposlovja (Hladnik in Simonic 2012) s povezavami na polna besedila. Vecinoma gre za besedila pri projektu Slovenska leposlovna klasika na Wikiviru (2007-), ki se je ukvarjal s korigiranjem strojno prebranih besedil z dLiba, portala Internet Archive in drugih spletnih lokacij in ga je pet let zapored financiralo Ministrstvo za kulturo, vkljuceni pa so vanj tudi teksti iz drugih zbirk spletno dostopnega leposlovja: eZISS, AHLib oz. Digitalna knjiznica IMP, Zbirka slovenskih leposlovnih besedil, Beseda, Nova beseda itd. Stare bibliografije imamo za zdaj zgolj v obliki digitalnih posnetkov, po katerih ni mogoce iskati: Franc Simonic, Slovenska bibliografija (1550-1900), Janko Slebinger, Slovenska bibliografija za l. 1907-1912 in Niko Kuret, Slovenska knjiga: Seznam po stanju v prodaji dne 30. junija 1939.
Ta kompromisna utajitev vednosti v imenu verovanja torej ostane - in vztraja kakor vsak fetis (ki je, kot pravi Freud, »zlahka dostopen« 2012: 405). Tako se skoraj vsako poglavje, ki ga ne ...zaposlujejo posledice bodisi Kvasovih pisem bodisi Marijanovega strela, zacne z vsaj minimalnim avtopoetskim komentarjem, ki tako ali drugace ohranja konflikt med vednostjo in verjetjem o slovenskem gradivu za roman. 1 In prav vsako poglavje se nadaljuje s prozaizacijo verznega citata iz mota, ki je slogovna, a ne romaneskna, kakor da so citirani Shakespeare, Lermontov, Preseren, S. Jenko, Levstik, Valjavec, Vilhar, Kancnik, Zupan in ljudsko slovstvo brez izjeme del kanona, ki naj ga ne profanira romaneskna prozaizacija. Ta kompromisna resitev konflikta med vednostjo in verjetjem torej vztraja - in postane celo tematika romana. Ta pa se s koncno izenacitvijo desetega brata z napisom »DESETI BRAT« na njegovem nagrobniku, ki ponavlja napis na samem romanu, spet konca z avtopoetskim komentarjem. A ze pred tem koncem je tematika kompromisa avtopoetska vsaj toliko, kolikor je tovrstna kompromisna utajitev znacilna tudi za »moderno estetisko uravnanost« (Mocnik 2006: 7). Deseti brat torej avtopoetsko tematizira kompromisni mehanizem estetske recepcije celo tam, kjer brez avtopoetskih ambicij upodablja kompromisni, odcarani svet kompromisnega, srednjega razreda. V tem svetu se spodletelemu ljubezenskemu srecanju, kakrsno uprizorita Onjegin in Tatjana, ali celo Miss Bennet in Mr. Darcy, se najbolj priblizata Lovre Kvas in deseti brat; ljubezen, ki ju zene, pa je se najblize epistemofiliji (je le originalen ali tudi izviren? je le Kvasov ali tudi Kavesov?).2 Se pravi, avtopoetski komentarji, slogovna prozaizacija verznega mota, tematika specificno estetskega kompromisa - vse to je zelo blizu dejanskemu romanu: tako blizu kakor perilo goloti. »Dialoska naravnanost besede med tujimi besedami ... ustvarja nove in pomembne umetniske moznosti besede, njeno posebno prozno umetniskost, ki se je najbolje in najgloblje izrazila v romanu.« Ta Bahtinova ideja (1982: 57) je bistvena za zgornje pojmovanje romana. Juriju Lotmanu (1999: 411) pa se zdi bistvena tudi »za razumevanje umetniske narave Jevgenija Onjegina«, Puskinovega romana, ki ga Lotman analizira na podlagi Bahtinove navedene ideje, Bahtin sam (1982: 103) pa ga omenja kot »enciklopedijo stilov in jezikov dobe« (s cimer, kot pravi Ivan Verc 2010: 119 op. 86, »nekoliko popravi« oceno Belinskega in pozneje, kot dodaja Aleksander Skaza 2001: 182, »polemizira« tudi s samim Lotmanom). Se pravi, Bahtinova teorija romana je relevantna za roman, kakrsen je v Rusiji nastal pri Puskinu, piscu, ki naj z bahtinovskega vidika ne bi bil neprimerljiv z nekim piscem v slovenscini, namrec Presernom (Skaza 2001; Javornik 2002). Se vec, celo Jevgenij Onjegin naj bi bil kot roman primerljiv vsaj z zadnjim delom Krsta pri Savici (Skaza 2001: 182-84; Kos 2002: 10-11). Josip Jurcic torej ni bil brez zgleda, ko je vpeljeval roman v slovenscino. Vsiljuje se torej vprasanje, zakaj Jurcic ni dosegel niti Puskinovega romana, kaj sele romana Dostojevskega, ki je v letu Desetega brata izdal Zlocin in kazen. Po Matjazu Kmeclu je Deseti brat upodobitev t. i. prvotne akumulacije kapitala. Slovenski roman je mogel nastati sele v casu prvega nacionalnega politicnega programa, prvega razmaha slovenske periodike in prve akumulacije kapitala pri slovenski burzoaziji (Kmecl 1981: 21-22). Zgodnji slovenski roman je s tega gledisca »nadvse natancen potresomer« (22) tezav slovenske burzoazije pri formiranju nacije - Presernov nacrt novele ali romana pa prezgoden (19), saj je mogel dosezke njegove poezije v prozi ponoviti sele Jurcic (120). Urednik prvega slovenskega casnika in avtor prvega slovenskega romana v tem romanu svoj alter ego, Lovreta Kvasa, upodobi po modelu nastajajoce slovenske inteligence, »parvenijskih izobrazencev« (Kmecl 2009: 79), ki - kakor ze Preseren (Kmecl 1981: 20) in vajevci (Kmecl 1975: 70) - studij teologije ali filologije zamenjujejo s studijem prava (Kmecl 2009: 64) in se poskusajo prizeniti na posestvo (Kmecl 1981: 115). Deseti brat torej vpelje »osrednji zgodnjemescanski mit o strastni prizenitvi na posestvo« (prav tam), ki ga odpravi sele roman Med dvema stoloma, s tem ko prenese talionsko pravo iz Jurcicevega »historicnega« romana v »izvirnega« in vpelje dobo Jare gospode, kritike slovenske burzoazije (109- 11). Kakor omenjeni prepis s teologije na pravo se namrec tudi prizenitev izkaze zgolj za prvotno akumulacijo kapitala (Kmecl 2009: 81-82). Se pravi, sele sodobni junak romana Med dvema stoloma pade v stendhalovski ljubezenski trikotnik in propade na nacin, ki ga od modernega romana pricakuje Dusan Pirjevec. Prvi stavki »opisujejo«, »razkrivajo« in »nakazujejo«, implicitni avtor »izravnava « in »razveljavlja« - vsi ti glagoli so nedovrsni. Po utajitvi, ki organizira prva dva stavka Desetega brata, protislovjih, ki povezejo naslednja dva navznoter in navzven, ter romanom, kakrsen sledi, drugacni niti ne bi mogli biti. Tezko bi rekli, da Jurcicevi prvi stavki navedeno zares opisejo, razkrijejo in nakazejo ali da implicitni avtor dejansko kaj izravna in razveljavi. Marko Juvan (196) z navedenim zavrne Morettijevo »kompromisno spajanje globalnega ('zahodnega formalnega vpliva') z lokalnim (perifernimi 'gradivi', 'lokalnimi znacaji' in 'lokalnim pripovednim glasom')«. Sam Moretti to razmerje med globalnim in lokalnim povzame po Fredricu Jamesonu, kjer se mu zdi »nacelno binarno«, medtem ko sam meni, da je »bolj podobno trikotniku: tuja forma, lokalno gradivo - in lokalna forma. Malo poenostavljeno receno: tuj size, lokalni liki in nato lokalni pripovedni glas; in zdi se, da so prav v tej tretji razseznosti ti romani najbolj nestabilni, najbolj nemirni« (Moretti 2011: 20). Nestabilnost, nemir - uvodoma analizirana utajitev in tukajsnji nedovrsni glagoli ju vsekakor poznajo. In prav v tem niso zvedljivi ne na tujo formo ne na lokalno gradivo: v tem je implicitni avtor Desetega brata lokalna forma, specificno literarni vpis kompromisa med scottovskim romanom in slovensko krcmo. Tuja, scottovska forma tako ne more vec biti argument za slovensko zamudnistvo, lokalno, slovensko gradivo pa ne za slovensko izvirnost. Deseti brat je kompromis med scottovsko formo in slovenskim gradivom - in v tem ni prav nic drugacen od Starinarja, saj, kot priznava Moretti (36), tudi globalna forma nastane kot kompromis. Razlika je drugod: Starinar je, potem ko je nastal kot kompromis, tudi sam izsilil kak kompromis, na primer samega Desetega brata, medtem ko ta ni imel taksnega vpliva na svetovno knjizevnosti. V tem je Scottova lokalna forma tudi globalna, Jurciceva pa ne.
V príspevku so dvojezičnim pripovedovalcem del Andreja E. Skubica in Gorana Vojnovića pripisane značilnosti družbenega profila. Ob primerih sodobnih proznih del je problematizirana povezava, ki se ...večkrat vzpostavlja med družbenim profilom prvoosebnih pripovedovalcev in osebnim profilom avtorjev. Glede na primerljive značilnosti družbenega profila dvojezičnih pripovedovalcev, ki se identificirajo s skupnostjo potomcev priseljencev, v delih avtorjev, katerih osebni profil ne sovpada s profilom prvih, prispevek zagovarja stališče, da v obravnavanih delih vzpostavljeni dialog z družbeno resničnostjo izrisuje večkulturno podobo slovenske družbe - kot refleksijo širše sodobne evropske družbe.
