Extended description:
Ob prehodu iz vročega poletja v deževno jesen so se voljno odprla tla v naših gozdovih. Na Gorjancih, na Pohorju, na Pokljuki, v hribovskem in ravninskem smrečju pa v hrastju in ...bukovju je zemlja z nenavadno silovitostjo vrgla iz sebe velike količine rastlinskega mesa, ki mu pravimo gobe.
Kadri, ki jih gledamo, so bili posneti na Pokljuki. V poslednjih nedeljah, pa tudi v dneh dopustov, vdira domala na tisoče ljudi v to zakladnico jurčkov. Odnašajo iz nje tone in tone zdravih pšeničnih gobanov, da bi jih vložili v kis, ali jih pojedli sveže v brezštevilnih gastronomskih receptih.
Včasih je bilo nabiranje gob predvsem domena po-deželskih krajev, zlasti kmečkih otrok. Zdaj so se razmere spreobrnile tako, da je videti v gozdovih sredi gobje sezone skoraj več mestnih ljudi. Družine in družbe prihajajo z avtomobili po gozdnih cestah, puščajo potem fičke v senčnih zatišjih, ter nato s cekarji, mrežami in torbami v rokah začenjajo dolgotrajne pohode po mahovitih preprogah. To so izleti, da je kaj! V osvežujoči tišini gozda nabiralci doživljajo zares nepozabne lepote in radosti. In zanimivo je, kako ti naši mestni ljudje postajajo pravi gobji specialisti. Sleherni samotni iskalec vam ve kmalu povedati, kakšni gozdni tereni so pravi in na kakšnih tleh ni vredno iskati, kakšno vreme je za gobjo rast ugodno in kako to najkoristneje dopolnjujeta dež in sončna toplota, kako jurček preneha rasti, brž ko ga človek ugleda in ob katerih mesečevih menah bo žetev najobilnejša. In še nekaj je zanimivo: čeprav ljudje ob nabiranju spoznavajo različne vrste užitnih gob, ki morda jurčke po okusu visoko prekašajo, vendarle jemljejo zgolj jurčke. Nekakšno tradicionalno estetsko ocenjevanje jih vodi k trdovratnemu sklepu, da je jurček - in še zlasti ajdovček - edino pravi gobji kralj.
Modro ukrepajo tisti gobarji, ki jurčke sušijo. Vsem tem se obeta simpatična priloga k jedilniku za zimske čase. Tako bodo letos gobe, ta ne planirani proizvod, nadomestile v družbeni prehrani znatne količine drugih hranil.
Seveda, s sušenjem ni malo dela. Ta dokaj kočljiva skrb pada večinoma na ramena gospodinj. Če se vrste sončni dnevi, jurčkov ni težko posušiti. Teže je kajpak takrat, ko je treba iskati druge vire toplote. No, najkasneje v dveh ali treh dneh bo krhka gobja suhljad našla svoj prostor v vrečici ali škrniclju, ki ga bo družina hranila čim dlje od sleherne vlage.
Marsikje - to pa seveda spet velja zlasti za podeželska področja - nabirajo in suše gobe zgolj za prodajo. Dobra gobja sezona pomeni izdaten vir dohodka za marsikatero vas. To blago zbirajo kmetijske zadruge in ga potem prodajajo osrednjemu odkupnemu podjetju Gosad. Že leta nazaj izvozi to podjetje v tujino za nekaj sto tisoč dolarjev suhih gob in gozdnih zdravilnih zelišč.
Vsaka vrečica suhih gob, ki jo prinese naš človek v kmetijsko zadrugo v kmetijsko, pomeni tri, pet, deset dolarjev dragocenih deviz, ki jih bo lahko naša skupnost koristno obrnila. Te devize nam kanejo kot rosa iz neba, saj jih ustvarimo brez investicij, brez uporabe surovin in reprodukcijskega materiala. Ali bolje rečeno, glavna surovina za »gobarsko proizvodnjo« so sonce, zrak in dež, teh pa , kot vemo, ni treba niti uvažati, niti pridobivati v potu svojega obraza.
Ni dvoma, da bi morali te blagre, ki nam jih darujejo rodovitna tla naših gozdov še dokaj intenzivneje izkoriščati. Predvsem bi morali poživiti propagando za nabiranje in vložiti še večje napore v smotrno organizacijo odkupa. Letošnja imenitna gobja letina prav spontano opozarja na ti dve ugotovitvi.
Information:
Pokljuka: mushroom picking as an opportunity for extra income; a close-up of flap mushrooms (boletus), drying, buying-in at an agricultural cooperative in Škofja Loka.
Original language summary:
Pokljuka: nabiranje gob, priložnost za dodaten zaslužek; jurčki od blizu, sušenje, odkup suhih gob v kmetijski zadrugi v Škofji Loki.
Na prikazu v Trobnem Dolu so pri predstavitvi rudarskega življenja sodelovali v več slikah. Slednja predstavlja, kako sta lastnik rudnika in uradnik prišla med delavce in jim prinesla zaslužen denar.
