5 Poleg intenzivne razprave o slovenscini na Slovenskem, se posebej na slovenskih univerzah, pri katerem je sodelovalo vec jezikoslovcev (Ada Vidovic Muha, Marko Stabej, Monika Kalin Golob, Erika ...Krzisnik ...), ni odvec omeniti najnovejsega primera ob evalvacijskem obisku Nakvisove komisije na Filozofski fakulteti 11. decembra 2012 v Ljubljani. V njej je bil en sam tuji evalvator, profesor filologije iz Francije, zaradi cesar je bil zagotovljen tolmac, vendar je bilo obenem tudi omenjeno, da zaradi ucinkovitosti in lazjega sporazumevanja pogosto pogovor poteka kar v anglescini. To ni bilo v skladu z navodili, ki smo jih dobili pred evalvacijo, da moramo premisljeno in argumentirano ter natancno odgovarjati, kar je v tujem jeziku tezko. Evalvacija je potem potekala v anglescini vse do protesta rednega profesorja z Oddelka za zgodovino, ki je podvomil o zakonitosti tega pocetja, in protesta avtorja tega prispevka, slovenista. Slovenscina je torej na Univerzi bila tudi dejansko potisnjena v polozaj manjvrednega jezika, do katerega imamo sicer pravico, ce cesa »ne bi razumeli« (besede evalvatorja z Nakvisa). Polozaj ocitno postaja podoben realnosti v bivsi Jugoslaviji oz. v zamejstvu - pravica je, tudi zapisana, vendar se v realnosti ne izvaja. Podobne prakse se vsakodnevno dogajajo predvsem v multinacionalkah na Slovenskem, kar bi bilo vredno dodatne natancne analize. Kot samozavesten narod bi morali teziti k poucevanju slovenscine govorcev, ki jim slovenscina ni materni jezik, se posebej tistih z daljsim bivanjem v Sloveniji. K temu bi morala stremeti cela Univerza in se posebej Oddelek za slovenistiko in Center za slovenscino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko. In seveda ohranjati ter nadgrajevati govor maternih govorcev slovenskega jezika, se posebej njegovih vidnih predstavnikov v politiki, znanosti in kulturi tako na Slovenskem kot v mednarodni javnosti. V slovenskem jezikoslovju in sirsi druzbi je bil do 90-ih let 20. stoletja javni govor in njegovo normiranje sekundarnega znacaja, in sicer je bil javni govor (v medijih in tudi sicer) vecinoma nadzorovano bran (neke vrste posnetek pisnega jezika, ki je bil takrat se osrednji javni jezikovni prenosnik). Poleg tega pa je bil slovenski javni govor sekundaren tudi v smislu reprezentativnosti na drzavnem nivoju v jugoslovanski skupscini, kjer se slovenski govorci naceloma niso odlocali za slovenski javni diskurz (o pomenu slovenscine kot narodnoidentifikacijskega in tudi drzavnega elementa razpravlja od 90. let Vidovic Muha (1996, 2003a, 2003b)). Pravi razcvet ukvarjanja z (govorjenim) jezikom se je zacel po letu 1991 in ustanovitvi samostojne slovenske drzave ter z demokratizacijo medijev. Znanstveno je zacel raziskovati in opisovati artikulacijo slovenskih glasov France Bezlaj (1939), kar se je z veliko intenzivnostjo nadaljevalo v 60. letih s Toporisicevimi raziskavami in foneticno-fonoloskimi opisi, ki so bili namenjeni tudi tujcem (Toporisic 1961). Z izdajo Slovenske slovnice (1976), na podlagi katere se je potem vecinoma dolocala ustrezna podoba slovenskega govora (dognanja iz Slovenske slovnice in SSKJ so bila uporabljena tudi v Slovenskem pravopisu 2001), so bile foneticno-fonoloske raziskave vse do zacetka 3. tisocletja naceloma zakljucene. Omeniti moramo raziskave Srebot Rejec in raziskovanje slovenske fonetike v okviru tujih jezikov oz. govornih tehnologij (predvsem Komar-Petek-Sustarsic 1995, Srebot Rejec 1988, Vitez 1995). Mnoga spoznanja in metodologijo iz Slovenske slovnice je treba se dopolniti oz. spremeniti. V tem clanku zelimo opozoriti na polozaj govorjenega slovenskega jezika v javnosti in nekatera stalisca o slovenskem govoru, ki so bila dostikrat premalo ali pa prevec izpostavljena. Foneticno-fonolosko raziskovanje je od Skrabcevih razmisljanj in foneticnih opredelitev slovenskega govora (Skrabec (1870) 1994), Bezlajevega Orisa slovenskega knjiznega izgovora (1939), preko akademijskih pravopisov in slovnice stirih (Bajec-Rupel-Kolaric 1956) s Slovensko slovnico (1976) dobilo temeljno referencno tocko, ki je slovenski sistem konstituirala predvsem v shematskem smislu - najvecja kakovost Slovenske slovnice je predvsem shematicnost in tabelarni prikaz foneticnofonoloskih znacilnosti slovenskega (knjiznega) jezika. V normativnem smislu je slovenska foneticno-fonoloska misel po izdaji Slovenske slovnice le pocasi napredovala, Slovenska slovnica tudi dolgo casa ni dozivela resnejse in celovite foneticno-fonoloske kritike, kar je posledica takratnega boja za rabo slovenscine v javnosti (osamosvojitev Slovenije; prim. Slovenscina v javnosti 1979). Sprasevanje o (metodoloski in gradivni) ustreznosti foneticno-fonoloskega opisa slovenskega jezika je bilo takrat drugotnega pomena. Se sredi 20. stoletja se jezikoslovci niso dosti ozirali na realno rabo govorjenega slovenskega jezika, ampak so precej absolut(istic)no dolocali (govorjena) besedila (govorce in tip besedil), ki so jih potem opisali (Toporisic 2003, prim. Stabej 2012).1 Lahko recemo, da to niti ni bil opis, ampak predvsem predpis. To je pri raziskovanju nacionalnega, tj. knjiznega jezika tudi pogosta skusnjava. Razlog, zakaj se niso toliko ukvarjali z opisom govora, je prav gotovo predvsem neobvezna raba slovenscine na drzavnem in meddrzavnem nivoju. Slovenski jezik namrec v drzavnem reprezentativnem smislu - sploh v mednarodnem merilu - ni bil prisoten vse do 80. let 20. stoletja, ko so se v medijsko izpostavljenih polozajih pojavili najprej posamezni stavki (prisega sportnika Bojana Krizaja na Zimskih olimpijskih igrah v Sarajevu 1984) in govori (Janeza Drnovska na srecanju neuvrscenih v Beogradu 1989; Tivadar 2012). Se konec 80. let so v jugoslovanski skupscini govorili neslovensko (prim. govor Vinka Hafnerja leta 1988 v »slovenski srbohrvascini« in zuganje Slobodanu Milosevicu ob razpadanju Jugoslavije, ko so slovenski poslanci po dolgotrajnih sejah ob osamosvajanju zapustili sejo jugoslovanske skupscine; Zonta 2008). Poveljevalni jezik v vojski je bil srbohrvaski, tudi na Slovenskem in celo v slovenski skupscini v Ljubljani2 in na sojenju proti cetverici se je se konec 80-ih let govorilo (tudi) srbohrvasko.
Članek obravnava problematiko govorjenega knjižnega jezika, kot je razvidna iz najnovejšega kodifikacijskega priročnika, Slovenskega pravopisa 2001. Omenjeni - po imenu sicer pravopisni - priročnik v ...pravilih in slovarju posebej zadeva tudi govorjeni knjižni jezik, tako s pravorečnega kot tudi širše fonetično-fonološkega vidika. Osnovni namen in povod za nastanek tega članka so bile nejasnosti pri uresničevanju govorjenega knjižnega jezika v razmerju do norme. Pri tem nas je zanimala predvsem opredelitev in funkcija govorjenega knjižnega jezika v sodobni slovenistiki, fonetično-fonološki opis knjižnega jezika tudi v poglavju Glasoslovje. Poseben poudarek je bil na aktualnosti in realnosti knjižne norme.
