Prispevek predstavlja SLOLvenske klasike 1 Boštjana Gorenca - Pižame (Cankarjeva založba, 2015), zbirko parodičnih predelav 53 del iz kanona slovenske književnosti. Avtor jih je prestavil v spletno ...okolje družabnih omrežij, e-pošte, SMS-sporočil, forumov in spletnih strani. Slovenski klasiki so uporabljeni na različne načine: lahko z uporabo osrednjega motiva, skozi odlomek literarnega dela ali le kot aluzija, zlasti pa so postavljeni v nove kontekste aktualnega družbenega dogajanja (migrantska kriza, pravice istospolnih, založniški trg in njegov odnos do avtoric, prekarno delo). Z vidika novomedijske teorije prispevek pregleduje okoliščine seljenja kanonskih literarnih besedil v jezik, kod in okolje digitalnega medija, ki so pravzaprav vsebina Pižamove - še vedno tiskane - knjige. Osredotoča se zlasti na odnos med besedilom in njegovim medijem, tj. na vpliv zakonitosti digitalnega medija na nova ubesedenja (znanih) književnih vsebin oz. na kakšne načine avtorju digitalne tehnike zapisovanja omogočajo predelavo na ravni jezika in izraza.
Prispevek izhaja iz misli Patricea Pavisa, da so dramska besedila vedno samo sled določene uprizoritvene prakse, prav zato jih je potrebno brati tako, da si predstavljamo, kako so jih med nastajanjem ...oblikovale omejitve igre in uprizoritve. V zgodovini drame je imelo pomembno mesto pravilo o enotnosti kraja, časa in dejanja, ki je upoštevalo tako sprejemnikove zmožnosti kot nemožnost hitrih menjav prizorišč in časovnih preskokov. Danes medijska tehnologija omogoča vnosom mediatiziranega, posredovanega v živo uprizoritev gledališča, kar je močno razširilo razumevanje prostora in časa ter vplivalo tudi na pisanje dramskih besedil. Navedene procese bomo prikazali na primerih iz sodobne slovenske dramatike in gledališča (Dušan Jovanović: Razodetja, Simona Semenič: tisočdevetstoenainosemdeset, Neda R. Bric: Eda: Zgodba bratov Rusjan, Andrej E. Skubic: Pavla nad prepadom).
Po Vrecku, ki povzema tudi starej se interpretacij e Sfericnega zrcala, ima ta zapis stevilne funkcije. Najprej je K inicialka, prva crka Kosovelovega priimka, njegovega »nesojenega« krstnega imena ...(Kvintilijan) in tudi prva crka besed konstruktivizem ter konstruktor. Dalje Vrecko ugotavlja, da zrcalna podoba te erke lebdi v zraku prav zato, ker je zrcaljena - gre torej za premagovanje teznosti in rast v prostor. Tretjic je »slika erke K v resnici ucinek konstrukcijskih crt, s katerimi pesnik dosega globino prostora«. Izrazito pomemben vidni element zapisa te erke je, da navpicnica in posevnici, ki jo zarisujejo, niso prekinjene, temvec se v skladu z neevklidsko geometrijo dotikajo v neskoncnosti. Vrecko pravi, da je pesem hkrati del »kontinuuma zunaj pesmi«, kar lahko razumemo tudi kot kontinuiteto med »mikrokozmosom in makrokozmosom«. (Vrecko 2011: 382) Cetrtic, zrcaljeno zapisana crka K prikazuje plankonkavno zrcalo, »ki pomanjsuje in razprsuje in tako ustvarja obcutek gibanja«, pri cerner je pomembno, da je v to zrcalno gibanje postavljena celotna pesem. Petic, znotraj treh parov neskoncnih zrcaljenih vzporednic, ki sestavljajo podobo erke K, najdemo zapis: »Zakaj si izpustil zlati coin v mocvirje?« ali tudi, kot poudarja Vrecko: »K. Zakaj si izpustil zlati coin v mocvirje?« (prav tarn: 384) To po Vrecku kaze dvojno samonanasanje: najprej zaradi erke K, potem pa zaradi naslova Kosovelove zbirke Zlati coin, katere pesmi sam imenuje barzunasta lirika, pri cerner bi celotno besedilo lahko pomenilo tudi: »Konstruktivizem, zakaj si izpustil zlati coin v mocvirje?« (prav tarn: 385) Sestic, crka Kje v svoji zrcalni podobi naslikana na desni strani besedila, kar ima pomemebne posledice za gibanje percepcije pri branju pesmi. Sedmic, branje te erke zahteva prekinitev »linearnega branja« in bralca prisili, da »obrne glavo in vid«. Ker Vrecko ob svoji analizi sfericnega zrcala omenja tudi morebitno preoblikovanje pomena besede engagement, je taksno dejavnost bralca mogoce razumeti prav v smislu tega preoblikovanja. Osmic, zapis erke K, ki ni zaokrozen in se nadaljuje, kot pravi Vrecko, v neskoncnost, je mogoce razumeti tudi kot sied konstruktivisticne arhitekture te pesmi, saj se crte, ki crko sestavljajo, ne izgubijo v videzu celóte, temvec ostajajo bralcu dostopne v samem procesu zapisa, pesniskem postopku. Koncno je v tem tehnicnem in inzenirskem zapisu mogoce prepoznati tudi Kosovelovo misel o besedah kot zidakih, »s katerimi zida, konstruira«. V skladu z navedenim Vrecko povzema interpretacijo pesmi na tak nacin: Jaana Simóla povzema ugotovitve stevilnih nevroznanstvenih studij delovanja percepcije med branjem, da konvencionalna odlocitev, da beremo od leve proti desni,10 vpliva na to, koliko besed vidimo levo in desno od tocke, v katero je med procesom branja osredotocena nasa pozornost. Vec parafovealnih11 besed vidimo v smeri branja, manj pa v nasprotni smeri. To kaze na fiziolosko lastnost delovanja nasega ocesa in vidnega korteksa, ki je odvisna od kulturne prilagojenosti (od ucenja), aje hkrati univerzalna in se pojavlja v zvezi z vsemi vrstami zapisovanja besed. Simóla proucuje vpliv oglasov (besed in nesmiselnih zaporedij crk), ki se pojavljajo na vrhu ali ob robu spletnih strani, a njene ugotovitve, ki jih pridobi z biometricno tehnologijo eye trackinga in nevrometricno tehnologijo EEG, je mogoce posplositi na vse vrste branja in besedil.12 Najpomembnejsa ugotovitev njene studije, ki je pomembna tudi za opredelitev nevropsiholoskih funkcij konstruktivisticnih elementov Sfericnega zrcala, je, da motnje (oglasi, besede in nesmiselna zaporedja crk) na desni strani zapisa (v smeri branja) procès branja motijo bolj od oglasov, ki se na spletnih straneh pojavljajo na vrhu zaslona.13 Ceprav ugotavlja, da relativna hitrost branja ni odvisna od smeri zapisa ali branja (bralci evropskih jezikov horizontalni zapis berejo prav enako hitro kot bralci japonskih zapisov vertikalni zapis14), preklapljanje med smermi znotraj ene vrste pisave (ce je recimo tekst v anglescini zapisan navpicno) upocasni branje oz. so prekinitve med napredovanji pozornosti v smeri branja daljse.15 Prav tako dokazuje, da so te prekinitve (ki jih je mogoce povezati s casom procesiranja pomena besede ali besedne zveze) daljse, ce bralci beremo neznane besede in kompleksnejsa besedila.16
V koraku s splošnimi težnjami na polju literature razvija tudi literarna praksa koroških Slovencev svoje oblike (inter)medialnosti, naj bo to na tekstovni ravni in na ravni knjižne proizvodnje ali na ...ravni interakcij z gledališčem, filmom, glasbo ter likovno in upodabljajočo umetnostjo. Na osnovi gradiva, ki ga raziskujemo v sklopu projekta o dvojezični literarni praksi koroških Slovencev po letu 1991, se članek posveča vprašanju, kako se medialnost in medijski razvoj odražata v literarni produkciji koroških slovenskih avtorjev in kakšna je njihova vloga glede "scene pisanja" (Writing Scene), sprašuje pa tudi po razmerju med novimi mediji ter dvoin večjezičnostjo, ki je značilna za sodobno literarno prakso koroških Slovencev.
Prispevek raziskuje, na kakšen način lahko "multidisciplinarne" metodologije raziskujejo besedilnost v sodobnem mediatiziranem svetu in kako lahko preučujejo vezi med teksti in mediji, ki so (tako ...kot tiste v rizomu) heterogene, raznovrstne (Deleuze Guattari). Obravnava Butnskalo Marka Derganca in Emila Filipčiča, Slovensko narodno gledališče Janeza Janše, zgodbo o nekem slastnem truplu ter 5fantkov.si Simone Semenič.
Zanimalo nas bo, kako ta tekst rizom, ki ga Barthes poimenuje intertekst (v razliènih primerih od Dusana Jovanoviæ a do Simone Semeniè) nehierarhièno, hkrati pa medbesedilno in medmedijsko izjemno ...vezljivo strukturira sodobne (ne veè) dramske in gledaliske pisave. Kako se znajde v situaciji, ko je besedilo v gledalisèu (zdi se, da dokonèno) postalo nekaj, kar se razlikuje od drevesa z vejami, koreninami, osredisèenostjo. Kaj je prinesel ta novi polozaj dramskega v sodobnem gledalisèu, ta vèasih izrazita prehodnost, nomadskost. Polozaj, v katerem je - povedano drugaèe, ne veè s teoretskim aparatom poststrukturalistiène dvojice Deleuze-Guattari, ampak s terminologijo in argumentacijami, ki jo v odmevni knjigi Gledalisèa (dramske pisave) XXI. stoletja: Zaèetki razvijeta Julie Sermon in Jean-Pierre Ryngaert - postalo postavljanje antagonizma med besedilnimi pisavami na eni in odrskimi pisavami na drugi, absurdno. Meje med tema dvema vesoljema ne obstajajo veè. Morebitne polemike o koncu dramskih pisav tako izgubijo svoj smisel, saj z danasnje perspektive izhajajo iz globalnega gledaliskega trenutka, ki teksta ne izkljuèuje, hkrati pa mu ne pripisuje veè funkcije svetega in nedotakljivega elementa. (Sermon-Ryngaert 2012: 50-51) Dramsko besedilo se tako danes nahaja v sredisèu raznolikih mrez besedil, ki vplivajo nanj na razliène naèine: od tega, da se zazirajo vanj, do tega, da ga plemenitijo, mu dodajajo kompleksnost. Besedilo v gledalisèu, naj je dramsko ali ne veè dramsko, torej ni veè nekaj, kar je loèeno od drugih elementov predstave, ampak je prepredeno z drugimi interteksti. Od besedilnih do gestiènih, glasbenih, vizualnih. Hkrati dramsko besedilo ni nekaj iksnega, ampak se v medsebojnem delovanju z drugimi kulturnimi, medijskimi in umetniskimi medbesedili ves èas spreminja. Ali kot to razume Patrice Pavis: »Zgosèa, akumulira, amalgamira vrsto posebnih znaèilnosti, ki jih mora analiza besedila, resda velikokrat skorajda obupano, ponovno konstituirati in prerazporediti.« (Pavis 2011: 9) Za razliko od igre Za nase mlade dame (2007), v kateri se zgodba »odvija na naèin, ki je blizu ilmski strukturi, dramsko besedilo je namreè sestavljeno iz stevilnih kratkih prizorov (ilmskih 'lash backov'), ki neprestano preskakujejo skozi razliène case in tako fragmentarno razkrivajo pretekle dogodke, ki so pripeljali do umora« (Pezdirc Bartol 2011: 195), se je Dragica Potocnjak tokrat odlocila za sicer spet nekoliko ilmicno montazo krajsih prizorov, ki sestavljajo sinteticno ter pregledno strukturo drame. Toda na prvi pogled enostavna fabula se z brechtovskimi intervencijami in rusenjem realisticno-sinteticne zgodbe strukturira v size, ki z vsakim prizorom bolj razkriva kompleksnost in zivost tematike transplantacij, sveta darovalcev in prejemnikov, eticnih postulatov zgodb, ki jih pise zivljenje. Struktura drame tako bralca in gledalca vpelje v vlogo nekoga, ki, ne da bi se tega zavedal, drugega za drugim lusci sloje cebule, ki jo ima v rokah, ter postaja vedno bolj angaziran. Dramatika se je tako znasla v novi mejni situaciji, ki jo hkrati ogroza in osvobaja. O tem prièa tudi nekaj primerov slovenskih postdramskih medmedijskih tkanj, ki smo jih izbrali kot premete nase raziskave. Hkrati pa ti primeri prièajo tudi o tem, kako se je dialoska oblika znasla v druzbi heterogenih besedilnih taktik, od proznih do esejistiènih, teoretiènih in hibridnih, ki jim je vsem skupen poskus ustvarjanja oblik onstran drame. Tekst pri sodobnih dramatièarkah in dramatikih velikokrat postane matrica teatralnosti, ki ji sami naèrtujejo diskurz in pot. Ta teatralnost vsakiè znova razvija speciièen model za mozne gledaliske uprizoritve. Vsem tem razliènim avtorskim taktikam pa je v obravnavanih dramskih pisavah skupno to, da jih vsej igrivosti in parataktiènosti ter navidezni politièni indiferentnosti navkljub paradoksalno zanima prav etièna pozicija, akutna kriza etike.
The paper deals with travelogues written by women from the Slovene lands in the late 19th and the early 20th centuries. The primary focus is on the travelogues of Luiza Pesjak, Marica Strnad, Marica ...Gregorič Stepančič, Marija Kmet, and Alma Karlin. Women's travel has a special cultural status. Three aspects are considered in the article: genre peculiarities of the texts (purposes of travel, categories "one's own/other/foreign"), gender and national issues and the interconnection of them, as this this period when the struggle for the emancipation of women begins as well as the national identity actively takes shape.
Članek preučuje interpretacije Martina Kačurja (1904) Ivana Cankarja. Prek teoretičnega uvida postmarksistične teorije (Althusser, Močnik in Jameson) poskuša znotraj tekstualnih intepretacij najti ...strukturne premike, ki po Močniku vodijo od mitografskih interpretacij k slovstveni vedi. Spremna beseda, ki jo je leta 1929 Izidor Cankar zapisal k prvim zbranim delom Ivana Cankarja, poskuša mitografijo predhodnih interpretacij prebiti, prav tako Kermauner, ki z interpretacijo predhodnih, predvsem povojnih branj, vezanih na hegemono ideologijo vulgarnega komunizma, zares stopi v slovstveno vedo, kakor jo razume Močnik. Poznejše interpretacije Kermaunerja ne upoštevajo, temveč se največkrat vračajo k razmislekom Izidorja Cankarja ali celo nazaj v mitografsko matrico.
Ta kompromisna utajitev vednosti v imenu verovanja torej ostane - in vztraja kakor vsak fetis (ki je, kot pravi Freud, »zlahka dostopen« 2012: 405). Tako se skoraj vsako poglavje, ki ga ne ...zaposlujejo posledice bodisi Kvasovih pisem bodisi Marijanovega strela, zacne z vsaj minimalnim avtopoetskim komentarjem, ki tako ali drugace ohranja konflikt med vednostjo in verjetjem o slovenskem gradivu za roman. 1 In prav vsako poglavje se nadaljuje s prozaizacijo verznega citata iz mota, ki je slogovna, a ne romaneskna, kakor da so citirani Shakespeare, Lermontov, Preseren, S. Jenko, Levstik, Valjavec, Vilhar, Kancnik, Zupan in ljudsko slovstvo brez izjeme del kanona, ki naj ga ne profanira romaneskna prozaizacija. Ta kompromisna resitev konflikta med vednostjo in verjetjem torej vztraja - in postane celo tematika romana. Ta pa se s koncno izenacitvijo desetega brata z napisom »DESETI BRAT« na njegovem nagrobniku, ki ponavlja napis na samem romanu, spet konca z avtopoetskim komentarjem. A ze pred tem koncem je tematika kompromisa avtopoetska vsaj toliko, kolikor je tovrstna kompromisna utajitev znacilna tudi za »moderno estetisko uravnanost« (Mocnik 2006: 7). Deseti brat torej avtopoetsko tematizira kompromisni mehanizem estetske recepcije celo tam, kjer brez avtopoetskih ambicij upodablja kompromisni, odcarani svet kompromisnega, srednjega razreda. V tem svetu se spodletelemu ljubezenskemu srecanju, kakrsno uprizorita Onjegin in Tatjana, ali celo Miss Bennet in Mr. Darcy, se najbolj priblizata Lovre Kvas in deseti brat; ljubezen, ki ju zene, pa je se najblize epistemofiliji (je le originalen ali tudi izviren? je le Kvasov ali tudi Kavesov?).2 Se pravi, avtopoetski komentarji, slogovna prozaizacija verznega mota, tematika specificno estetskega kompromisa - vse to je zelo blizu dejanskemu romanu: tako blizu kakor perilo goloti. »Dialoska naravnanost besede med tujimi besedami ... ustvarja nove in pomembne umetniske moznosti besede, njeno posebno prozno umetniskost, ki se je najbolje in najgloblje izrazila v romanu.« Ta Bahtinova ideja (1982: 57) je bistvena za zgornje pojmovanje romana. Juriju Lotmanu (1999: 411) pa se zdi bistvena tudi »za razumevanje umetniske narave Jevgenija Onjegina«, Puskinovega romana, ki ga Lotman analizira na podlagi Bahtinove navedene ideje, Bahtin sam (1982: 103) pa ga omenja kot »enciklopedijo stilov in jezikov dobe« (s cimer, kot pravi Ivan Verc 2010: 119 op. 86, »nekoliko popravi« oceno Belinskega in pozneje, kot dodaja Aleksander Skaza 2001: 182, »polemizira« tudi s samim Lotmanom). Se pravi, Bahtinova teorija romana je relevantna za roman, kakrsen je v Rusiji nastal pri Puskinu, piscu, ki naj z bahtinovskega vidika ne bi bil neprimerljiv z nekim piscem v slovenscini, namrec Presernom (Skaza 2001; Javornik 2002). Se vec, celo Jevgenij Onjegin naj bi bil kot roman primerljiv vsaj z zadnjim delom Krsta pri Savici (Skaza 2001: 182-84; Kos 2002: 10-11). Josip Jurcic torej ni bil brez zgleda, ko je vpeljeval roman v slovenscino. Vsiljuje se torej vprasanje, zakaj Jurcic ni dosegel niti Puskinovega romana, kaj sele romana Dostojevskega, ki je v letu Desetega brata izdal Zlocin in kazen. Po Matjazu Kmeclu je Deseti brat upodobitev t. i. prvotne akumulacije kapitala. Slovenski roman je mogel nastati sele v casu prvega nacionalnega politicnega programa, prvega razmaha slovenske periodike in prve akumulacije kapitala pri slovenski burzoaziji (Kmecl 1981: 21-22). Zgodnji slovenski roman je s tega gledisca »nadvse natancen potresomer« (22) tezav slovenske burzoazije pri formiranju nacije - Presernov nacrt novele ali romana pa prezgoden (19), saj je mogel dosezke njegove poezije v prozi ponoviti sele Jurcic (120). Urednik prvega slovenskega casnika in avtor prvega slovenskega romana v tem romanu svoj alter ego, Lovreta Kvasa, upodobi po modelu nastajajoce slovenske inteligence, »parvenijskih izobrazencev« (Kmecl 2009: 79), ki - kakor ze Preseren (Kmecl 1981: 20) in vajevci (Kmecl 1975: 70) - studij teologije ali filologije zamenjujejo s studijem prava (Kmecl 2009: 64) in se poskusajo prizeniti na posestvo (Kmecl 1981: 115). Deseti brat torej vpelje »osrednji zgodnjemescanski mit o strastni prizenitvi na posestvo« (prav tam), ki ga odpravi sele roman Med dvema stoloma, s tem ko prenese talionsko pravo iz Jurcicevega »historicnega« romana v »izvirnega« in vpelje dobo Jare gospode, kritike slovenske burzoazije (109- 11). Kakor omenjeni prepis s teologije na pravo se namrec tudi prizenitev izkaze zgolj za prvotno akumulacijo kapitala (Kmecl 2009: 81-82). Se pravi, sele sodobni junak romana Med dvema stoloma pade v stendhalovski ljubezenski trikotnik in propade na nacin, ki ga od modernega romana pricakuje Dusan Pirjevec. Prvi stavki »opisujejo«, »razkrivajo« in »nakazujejo«, implicitni avtor »izravnava « in »razveljavlja« - vsi ti glagoli so nedovrsni. Po utajitvi, ki organizira prva dva stavka Desetega brata, protislovjih, ki povezejo naslednja dva navznoter in navzven, ter romanom, kakrsen sledi, drugacni niti ne bi mogli biti. Tezko bi rekli, da Jurcicevi prvi stavki navedeno zares opisejo, razkrijejo in nakazejo ali da implicitni avtor dejansko kaj izravna in razveljavi. Marko Juvan (196) z navedenim zavrne Morettijevo »kompromisno spajanje globalnega ('zahodnega formalnega vpliva') z lokalnim (perifernimi 'gradivi', 'lokalnimi znacaji' in 'lokalnim pripovednim glasom')«. Sam Moretti to razmerje med globalnim in lokalnim povzame po Fredricu Jamesonu, kjer se mu zdi »nacelno binarno«, medtem ko sam meni, da je »bolj podobno trikotniku: tuja forma, lokalno gradivo - in lokalna forma. Malo poenostavljeno receno: tuj size, lokalni liki in nato lokalni pripovedni glas; in zdi se, da so prav v tej tretji razseznosti ti romani najbolj nestabilni, najbolj nemirni« (Moretti 2011: 20). Nestabilnost, nemir - uvodoma analizirana utajitev in tukajsnji nedovrsni glagoli ju vsekakor poznajo. In prav v tem niso zvedljivi ne na tujo formo ne na lokalno gradivo: v tem je implicitni avtor Desetega brata lokalna forma, specificno literarni vpis kompromisa med scottovskim romanom in slovensko krcmo. Tuja, scottovska forma tako ne more vec biti argument za slovensko zamudnistvo, lokalno, slovensko gradivo pa ne za slovensko izvirnost. Deseti brat je kompromis med scottovsko formo in slovenskim gradivom - in v tem ni prav nic drugacen od Starinarja, saj, kot priznava Moretti (36), tudi globalna forma nastane kot kompromis. Razlika je drugod: Starinar je, potem ko je nastal kot kompromis, tudi sam izsilil kak kompromis, na primer samega Desetega brata, medtem ko ta ni imel taksnega vpliva na svetovno knjizevnosti. V tem je Scottova lokalna forma tudi globalna, Jurciceva pa ne.
Glede bibliografske podlage je bila moja vzornica Marja Borsnik. Iz bibliografij je izpeljevala monografske zasnove o Antonu Askercu, Franu Celestinu in Ivanu Tavcarju. Sestavila je Askercevo ...bibliografijo in jo objavila v 4. zvezku Casopisa za zgodovino in narodopisje leta 1935. Do tistega casa je bila to najpopolnejsa slovenska osebna bibliografija. Pripravila si je podrobno vsebinsko-podatkovno mrezo, na podlagi katere je raziskovala pesnikovo zivljenje in delo in iz cesar je nastala obsezna monografija Askerc: Zivljenje in delo (1939). Na podoben nacin je z bibliografijo Kazalo Celestinovega objavljenega dela (str. 317-326) zasnovala tudi monografijo Fran Celestin (1951), ki je izsla kot prvi zvezek zbirke Slavisticna knjiznica. Tretji avtor, ki mu je z bibliografijo tlakovala pot, je bil Ivan Tavcar, toda napisala je le prvi del monografije o njem z naslovom Ivan Tavcar: Leposlovni ustvarjalec, I: 1863-1893 (1973, tiskano 1974); bibliografija Kronoloski pregled prve polovice Tavcarjevih leposlovno- prosvetnih spisov (1863-1893) je objavljena na koncu knjige, str. 539-548. Nekoliko drugacno metodologijo je Borsnikova izbrala (morda zaradi okoliscin) pri Stanku Majcnu in njegovih dveh knjigah Izbranega dela (1967). Kot navdusen ucenec Antona Slodnjaka in Marje Borsnikove sem se v studentskih letih 1955-1956 lotil sestavljanja svoje prve bibliografije, in sicer o pripovedniku Ivu Sorliju, ki je takrat zivel v Kranju in prebival v pritlicnem stanovanju v Arnskovi hisi v Tomsicevi ulici. Seznanila sva se in veckrat sem ga obiskal. V meni je zorela morebitna studija, razprava ali vsaj clanek o tem zanimivem sodobniku moderne in njegovem pripovednistvu. Pisatelj mi je pomagal s podatki, spomini in nepoznanimi dejstvi o svojem delu. Del bibliografije - morda bi lahko rekli objektivni del - sem oblikoval s pozornim brskanjem po Ljubljanskem zvonu, Slovanu in drugi periodiki njegovega casa. A najdragocenejsa je bila priloznost, da sem podatke preverjal pri pisatelju in ga spraseval, kje je vse objavljal in pod katerimi imeni (psevdonimi, kriptonimi). Tu se je izkazala poglavitna koristnost neposrednega stika z avtorjem in bibliografija je bila blizu temu, da zajame vse ali vsaj veliko vecino objavljenega. Pri svojih letih je imel pisatelj svez spomin, zlasti se je to pokazalo, ko sva ugotavljala, kdo vse je pisal o njegovih knjigah, tako da sem zlahka dopolnjeval rubriko Ocene pod samostojnimi publikacijami. Pri tretjem delu z naslovom Prevodi mi je blagohotno priskocil na pomoc France Dobrovoljc in zadeva je bila pripravljena za tisk in za mojo studijsko obravnavo. Pisatelj je leta 1957 praznoval 80-letnico rojstva in revija Gorenjska (urednik je bil Milos Mikeln), ki se je zelela oddolziti Sorliju kot slovenskemu pisatelju in kranjskemu obcanu, je mojo bibliografijo objavila z opombo: »Pisatelj dr. Ivo Sorli je izpolnil 19. aprila t. l. osemdeset let. Vec kot eno desetletje je prezivel v Kranju kot notar in pozneje kot upokojenec (danes zivi v Ogulinu). Nasa revija se ga ob tem visokem jubileju spominja s tem, da priobcuje bibliografijo njegovih del.« Bibliografske mreze, ki sem si jo pripravil, nisem izrabil vse do leta 2000, ko sem v Kranjskem zborniku objavil obseznejso razpravo Kratko pripovednistvo Iva Sorlija, toda celosten pogled na njegovo pripovednistvo me se caka. Literarnovedne razprave, ki temeljijo na izcrpnih bibliografskih popisih, v slovenski literarni vedi niso ravno standardne. Zgled takega pristopa je Gregor Kocijan (1983, 1988, 1996, 1999, 2012) z analizami kratke pripovedne proze. Za skoraj stoletno obdobje od 1850 do 1941 je popisal okrog 13.000 naslovov kratke proze. V prvi knjigi je bila bibliografija sklepni, pomozni del monografije, potem pa se je osamosvojila v samostojno publikacijo, ki ji je cez leta (nazadnje je med bibliografijo in sintezo minilo 13 let) sledila sinteticna obravnava. Druga polovica zadnjega bibliografsko obvladanega obdobja (1930-1941) na sintezo se caka. Izjave o kratki prozi in njene definicije, oblikovane na podlagi kompletne produkcije, so veljavnejse in verodostojnejse od predhodnih, saj se ne omejujejo le na imena t. i. vidnejsih ustvarjalcev. Enakovredna obravnava mnozice besedil pogosto razkrije skonstruirani znacaj literarnozgodovinskih oznak, ki bi zelele posameznemu modelu pripisati vodilni ali osrednji pomen. Teznja po drugacnosti je v kratki prozi stalno prisotna in doloca tudi njeno poimenovanje: precej avtorjev je namesto standardnih imen (crtica, novela, povest itd.) v podnaslov zapisalo enkratne vrstne oznake. V moderni je bil odstotek vrstno nepoimenovanih kratkih pripovedi 65 %, med vojnama pa ze 84 %. Bibliografije kratke pripovedne proze po 1945 se ni, vendar bo pot do nje preko Cobissa domnevno lazja, kot je bila v preteklih desetletjih. Upanje za njeno kvantitativno analizo vzbuja prestevalni pristop, ki ga v zvezi s sodobno kratko prozo prakticira Alenka Zbogar (2013). Bibliografske podatke s pridom izkoriscajo bibliometricne raziskave literarnovednega podrocja v okviru bibliotekarstva, vcasih pa tudi na slovenistiki (Jamborovic idr. 1999, Miran Hladnik 2000, Mocnik 2005, Dukic 2009 in 2011, Perko 2010, Maja Perinovic 2012). Novost so bibliografije, ki se pred ocmi uporabnikov sproti dopolnjujejo na spletu. Taka sta bibliografija za raziskovalni projekt Prostor slovenske literarne kulture 2011-2013, ki ga vodi Marko Juvan (projekt tudi sicer temelji na zbirkah biografskih, geografskih in bibliografskih podatkov in jih soustvarja) in 2000 naslovov obsezni Seznam digitaliziranega leposlovja (Hladnik in Simonic 2012) s povezavami na polna besedila. Vecinoma gre za besedila pri projektu Slovenska leposlovna klasika na Wikiviru (2007-), ki se je ukvarjal s korigiranjem strojno prebranih besedil z dLiba, portala Internet Archive in drugih spletnih lokacij in ga je pet let zapored financiralo Ministrstvo za kulturo, vkljuceni pa so vanj tudi teksti iz drugih zbirk spletno dostopnega leposlovja: eZISS, AHLib oz. Digitalna knjiznica IMP, Zbirka slovenskih leposlovnih besedil, Beseda, Nova beseda itd. Stare bibliografije imamo za zdaj zgolj v obliki digitalnih posnetkov, po katerih ni mogoce iskati: Franc Simonic, Slovenska bibliografija (1550-1900), Janko Slebinger, Slovenska bibliografija za l. 1907-1912 in Niko Kuret, Slovenska knjiga: Seznam po stanju v prodaji dne 30. junija 1939.
