Pricujoca izdaja je nastala v sodelovanju vodilnih slovenskih in ruskih literarnih zgodovinarjev, predstavnikov akademske in univerzitetne slavistike, izsla pa je v novi znanstveni seriji »Knjizevnost 20. stoletja«, ki jo izdaja Oddelek za sodobne knjizevnosti Srednje in Jugovzhodne Evrope pri Institutu za slavistiko Ruske akademije znanosti (RAN). Delo nadaljuje ter z vkljucitvijo sodobnega obdobja zaokroza celoviti prikaz slovenske knjizevnosti, ki ga je v letu 2010 zacela skupinska monograija Slovenska knjizevnost. Od zacetkov do preloma 19. in 20. stoletja1 in ki v ruski slavistiki pomeni prvo delo, ki slovensko knjizevnost preucuje kot samostojni objekt znanstvene analize in v kontekstu tipoloskih povezav z zahodnoevropskimi in slovanskimi knjizevnostmi. V njej so bila utemeljena osnovna konceptualna znanstvena nacela preucevanja slovenske knjizevnosti, razvoj katere je bil v casu stoletij usmerjen v ohranjanje nacionalne zavesti in enotnosti nacionalnega jezika. Kot v pise v Uvodu urednica in ena izmed avtoric knjige N. N. STARIKOVA, »zgodovinska usoda slovenskega naroda pogojuje posebno poslanstvo, ki ga je udejanjala nacionalna knjizevnost, in sicer uzavescanje enotnosti slovenskega naroda s pomocjo umetniske besede. Vec stoletij je bila primarna funkcija slovenske knjizevnosti narodnoohranitvena, saj je bila vsa sila nacionalnega zivljenja osrediscena v knjizevnosti ... To je med drugim porusilo klasicno paradigmo literarnega procesa in povzrocilo hkratno uveljavitev dolocenih zanrskih oblik ter slabo izrazenost posameznih umetniskih smeri.« (str. 13-14) Te zakonitosti so kot znanstvena stafeta iz prve knjige presle v drugo - Slovensko knjizevnost 20. stoletja. Tudi to delo predstavlja v ruski znanosti prvi poskus urediti veliko kolicino gradiva, predstaviti procese v slovenski knjizevnosti 20. stol. v vsej njeni vsestranskosti, zaobjeti zapleten nacin razvoja te »male« evropske knjizevnosti in umetniske dosezke, ki so posledica »genetsko prirojenega obrambnega releksa« ter »z leti razvitega 'catch up' sindroma« (str. 7). Koncept knjige omogoca, da lahko sledimo, kako je slovenska knjizevnost v svojih posebnih zgodovinskih okoliscinah dozivljala za razvoj zahodne humanisticne misli 20. stoletja znacilni proces prenovljenega osmisljanja realnosti in iskala oblike, ki bi ustrezale novim moznostim umetniskega udejanjanja. Ustvarjalna zdruzitev »dvojne optike«, dveh perspektiv preucevanja, ki odrazata pogled na slovensko knjizevnost 20. stoletja sedmih slovenskih (T. Virk, J. Janja Zitnik Serain, K. J. Kozak, M. Kos, M. Pezdirc - Bartol, D. Poniz, T. Toporisic) in stirih ruskih znanstvenikov (N. Piljko, V. Sonjkin, N. Starikova, T. Cepelevska), je po mnenju odgovorne urednice tudi druge knjige omogocila »pogledati na literarno zivljenje Slovenije 'od znotraj' in 'od zunaj' in oblikovati zanimivo znanstveno 'sintezo' « (str. 7).