Članek izhaja iz predpostavke, da sta razsvetljenska koncepta avtonomnega subjekta in humanizma v sedanji obliki zastarela in neprimerna za idejno osnovo sodobnega časa. Svobodna volja posameznika nima več opore v etičnih maksimah, saj te znotraj visoko diferenciranih socialnih in tehnoloških kontekstov sodobnih družb ne morejo več služiti kot zanesljivi kriteriji realizacije moralnih imperativov. To pa pomeni, da je ogrožena tako moralna kot tudi politična avtonomija posameznika. Avtorica izhaja iz predpostavke, da sodijo tovrstne ideje po drugi strani k najpomembnejšim kulturnim in filozofskim dediščinam Evrope in da je zato treba ta koncepta postaviti v plodno kontrastivno, poliloško in dialektično razmerje s sorodnimi dediščinami neevropskih kultur. Sinteza različnih tradicij humanizma namreč ni samo mogoča, temveč tudi nujna. Članek se pri tem osredotoča na pregled subjektu sorodnih konceptov znotraj kitajske filozofije, pri čemer poudari tradicionalne osnove ter specifično kitajsko razumevanje pojma sebstva.