UNI-MB - logo
UMNIK - logo
 
FF, Osrednja humanistična knjižnica, Ljubljana - vsi oddelki (FFLJ)
  • Coaching
    Gadža, Tjaša ; Lep, Žan
    Coaching metoda ali metoda usmerjanja je ena najpogosteje uporabljenih in učinkovitih metod razvoja zaposlenih, ki sega na različna področja življenja. Ločimo različne vrste usmerjanja, med njimi ... športno, poslovno, karierno, razvojno, vodstveno, zdravstveno in življenjsko (Cox idr., 2014; Law, 2013). Mednarodna zveza usmerjevalcev (angl. Interna- tional Coach Federation – ICF , 2013) opredeljuje usmerjanje kot interaktiven proces in partnerstvo z usmerjancem (angl. coachee ), v katerem usmerjevalec (angl. coach ) z uporabo posebnih tehnik sproži miselne in ustvarjalne procese, ki usmerjanca navdihujejo za maksimiranje osebnih in poklicnih potencialov. Kakovostni usmerjevalci uporabljajo teoretično podkrepljene in znanstveno preverjene tehnike, ki usmerjancem pomagajo doseči svoje cilje v zasebnem in poklicnem življenju. Usmerjanje je na rezultate osredotočena metoda, običajno kratko- trajna ali uporabljena občasno (Grant, 2007). Razumemo jo lahko kot pomoč za doseganje uspeha, pri tem pa sta bistvenega pomena učenje in želja po spremembah. Posameznike z metodo spodbujamo, da se zavedajo svojih misli in vedenj ter jih skušajo spremeniti tako, da bodo dosegli zastavljene cilje (Emil Berg in Terje Karlsen, 2012). Psihologija usmerjanja je aplikacija vedenjske znanosti, katere namen je izboljšanje življenjskih izkušenj, delovne uspešnosti in dobrega počutja posameznikov, ki nimajo klinično pomembnih težav z duševnim zdravjem (Grant, 2007). Umestimo jo lahko na stičišče klinične, organizacijske, športne in zdravstvene psihologije. Usmerjanje se povezuje z različnimi družboslovnimi vedami, kot so psihologija, pedagogika in filozofija. To je lahko prednost, saj metodo bogati z različnimi znanji in teorijami, po drugi strani pa je metodo zato težko razmejiti od drugih dejavnosti, kot sta svetovanje in mentorstvo (glej tudi poglavje Mentorska kultura). Čeprav se usmerjanje in svetovanje precej prepletata, je glavna razlika med njima ta, da klinični svetovalci običajno delajo s klienti, ki imajo duševne težave in stiske, usmerjevalci pa s posamezniki, ki v vsakdanjem življenju delujejo učinkovito (Grant, 2007). Na drugi strani pa je mentorstvo proces učenja, pri katerem bolj izkušen posameznik pomaga manj izkušenemu posamezniku pri razvoju in napredku na določenem strokovnem področju ali delovnem mestu, dokler ta ne postane dovolj kompetenten in avtonomen, da samostojno opravlja delo. Usmerjevalec za razliko od mentorja zaposlenemu pomaga do odgovorov in rešitev, ki mu ustrezajo, tudi če je zaposleni že avtonomen na delovnem mestu. Mentor navadno deluje na enakem področju kot mentoriranec in ima izkušnje s poklicno vlogo, medtem ko za usmerjevalca to ni nujno (Law, 2013).
    Vir: Kako (še) spodbujati zaposlene : nov izbor psiholoških pristopov od A do Ž (Str. 44-58)
    Vrsta gradiva - članek, sestavni del
    Leto - 2022
    Jezik - slovenski
    COBISS.SI-ID - 113577219

    Povezava(-e):

    https://e-knjige.ff.uni-lj.si/znanstvena-zalozba/catalog/view/346/664/7554-1

Vnos na polico