Pričujoča številka je nastala ob obletnici dogodkov, ki so globoko zaznamovali moderno grško zgodovino in kulturo, to je stoti obletnici maloazijske katastrofe. Poimenovanje Grki danes uporabljajo za ...niz dogodkov, vključno z grško-turško vojno po koncu prve svetovne vojne, ki je sledila poskusu grške vojske, da bi dokončno uresničila »veliko idejo«; ali sanje Grkov, ki so obvladovale njihovo politično življenje tako rekoč od nastanka moderne grške države na začetku 19. st., da bi se namreč pod okriljem moderne grške države združila vsa ozemlja, ki so jih od antike dalje naseljevali Grki. To pa je vključevalo tudi obsežna področja Male Azije. Kljub prvotnim grškim uspehom je poskus naletel na nesrečen konec, strahovit poraz, ki so ga grški vojski zadali Turki, ena od posledic pa je bila tako imenovana izmenjava prebivalstva. V skladu z Lozansko pogodbo iz leta 1923 so namreč pravoslavno prebivalstvo iz Male Azije preselili v matično domovino (Grčijo), muslimanske prebivalce iz Grčije pa v Turčijo. Pričujoča številka torej sovpada s stoto obletnico tega sporazuma.
V prispevku obravnavam dva skoraj identična odlomka iz besedil, ohranjenih na črepinjah iz Vzhodne puščave (O.Claud. 1.141, ll. 1–4 in O.Claud. 1.142, ll. 1–3). Čeprav se zdi, da odlomka kažeta, kako ...so govorci grščine v prvih stoletjih po Kr. razumeli razmerje med nedoločniškimi polstavki in stavki z osebnimi glagolskimi oblikami, se njuna interpretacija izkaže za posebej zahtevno v luči domneve, da je večina avtorjev besedil iz Vzhodne puščave grščino govorila kot tuj jezik (Leiwo, »L2 Greek in Roman Egypt«). Na podlagi koncepta avtentičnosti (Joseph, »Textual Authenticity: Evidence from Medieval Greek«) zavzamem stališče, da odlomka odražata širše procese v kojne, zaradi katerih je infinitiv perfekta v nedoločniških polstavkih, odvisnih od glagolov govorjenja in mišljenja, prevzel vlogo izražanja preddobnosti.
Latinski in starogški stavki AcI in NcI izražajo težnjo po stanjskosti in so v tem smislu primerljivi z nedoločniškim polstavki v modernih jezikih (na primer v angleščini). Vzporednica med modernimi ...jeziki in staro grščino se nadalje kaže pri izražanju preddobnosti v obravnanih nedoločniških polstavkih: zdi se, da je v stari grščini to vlogo postopoma (od klasične dobe dalje) prevzemal infinitiv perfekta, kar je skladno z domnevo o istovetnosti med perfektom v grščini v omenjenem obdobju in v modernih jezikih, kakršna sta angleščina in nizozemščina (Haspelmath 1992). Razmere v grščini pa so posebne v tem smislu, da se v isti vlogi uporablja tudi infinitiv aorista (in redkeje, infinitiv prezenta) – pri čemer pa je raba omenjenih infinitivov v vlogi izražanja preddobnosti, kot se zdi, omejena na specifične, predvidljive kontekste. Eden od teh kontekstov je tako imenovani mitološko-zgodovinski stavčni tip, znotraj katerega se nadredni glagol govorjena ali mišljenja (praviloma) nanaša na čas govorjenja, medtem ko se infinitiv aorista, rabljen znotraj odvisnega nedoločniškega polstavka, nanaša na dogodek v povezavi z dobro znano mitološko ali zgodovinsko osebo (Kavčič, v tisku). Vse navedene težnje pri izražanju časovnih razmerij znotraj AcI in NcI stavkov dopolnjujejo tradicionalni pogled na te stavke v klasičnih jezikih in omogočajo izboljšavo didaktičnega procesa.
Romejščina je zadnje grško narečje, ki se še vedno govori v severnovzhodni Turčiji. O islamizaciji govorcev grščine na področju krajev Of, Sürmene, Rize in Matsouka se poroča v obdobju med petnajstim ...in osemnajstim stoletjem. Čeprav je leta 1923 prišlo do izmenjave prebivalstva med Grčijo in Turčijo, je bilo muslimanskim govorcem grščine dovoljeno ostati v maloazijski domovini, kar je razlog, da se je grščina v manjših enklavah ohranila vse do dandanes. Petnajst let po začetku terenskih raziskav pričujoča razprava prinaša temeljne ugotovitve o romejščini: obravnavamo njeno zunanjo zgodovino in genealogijo, opišemo predhodne poskuse dokumentacije jezikovnega gradiva in na kratko predstavimo slovnični sistem. Zadnji del razprave je posvečen trenutnemu sociolingvističnemu stanju ter poskusom oživljanja jezika, ki jih umestimo tudi v kontekst premnogih izzivov ideološke narave (oz. takšnih, ki so si ideološki predznak pridobili), s katerimi se soočajo.
V članku skušam pojasniti nekatere nepravilne tvorbe rodilnika ednine in množine v arhaični latinščini. V nasprotju s prevladujočim mnenjem predlagam razlago, po kateri oblike na *-us, ki se najdejo ...v vlogi omenjenih sklonov, nadaljujejo stari rodilnik dvojine na -ūs (< *-ous). Slednji je ohranjen v stalnih frazah, pa tudi v besedilih religiozne in pravne narave; primer je pro aede Castorus (CIL I2 582) »pred svetiščem Kastorjev«. Tudi za nepravilni rodilnik množine kot boverum »volov« (Cato, Agr. 62; Varro, Ling. 8.74) predlagam podobno razlago, in sicer da izhaja iz umikajočih se dvojinskih oblik, pri čemer je novi rodilnik množine na -ērum nastal z dodajanjem množinske končnice na starinsko obliko imenovalnika in tožilnika dvojine; prim. *bovē im./tož. dv. »vola«, rod. mn. bovērum »volov« (prvotno »dveh volov«).
1 (827d−f ) Platon v Zakonih pravi, da človek ne sme poseči po sosedovi vodi, če ni najprej prekopal svoje posesti, prišel do zemlje, ki ji pravimo ilovnata, in se prepričal, da je brez vodnega vira; ...za ilovico je namreč značilno, da se zato, ker je mastna in zgoščena, kopiči nad tekočino in jo vsrkava, a hkrati je ne prepušča. Po drugi strani pa morajo biti deležni tuje lastnine tisti, ki nimajo lastnih virov. Zakon namreč pravi, da je v stiski treba pomagati. Mar ne bi moral torej obstajati tudi zakon, ki bi človeku prepovedoval izposojati si denar ali posegati po tujih virih, če ni najprej temeljito preveril svojih domačih sredstev in kot iz vodnega vira izčrpal vse, kar je uporabnega in nujno potrebnega? V resnici pa ljudje iz razvajenosti, lagodnosti ali razsipnosti ne uporabljajo svojega premoženja, četudi jim ga ne manjka; nasprotno, za visoko ceno si izposojajo pri drugih, tudi če za to ne obstaja prava potreba.
I examine a hypothesis concerning the decline of the past‐oriented aorist infinitive in Greek in a corpus of private letters dating to between the third century BC and the sixth century AD. According ...to the hypothesis examined, the decline of the past‐oriented aorist infinitive was related to the aspectual value of the aorist infinitive in Greek and to the spread of the perfect in the cross‐linguistic sense of the word (Haspelmath 1992). In addition to supporting the hypothesis examined, the corpus also sheds new light on the syntax of infinitive clauses in the period investigated. It is observed that, when found in the corpus, past‐oriented aorist infinitives tend to be used in specific, predictable contexts that support their past‐orientedness, and they have a parallel in the use of the aorist injunctive in Vedic Sanskrit. This phenomenon is consistent with the hypothesis examined in that it assumes that the aorist infinitive encoded the perfective aspect rather than tense.
I discuss the use of the aorist infinitive in a corpus of Greek literary texts that date back to the first and second centuries AD, drawing attention to a potential parallel between the use of the ...aorist infinitive in this corpus and the aorist injunctive in Vedic Sanskrit. These data suggest that the Greek aorist infinitive encoded the perfective aspect rather than (relative) tense – which appears to remain a controversial issue – and that, as a result, it conveyed anteriority in specific, predictable contexts. This view contrasts with earlier approaches such as those of Miller (2002: 34) and Bary (2012: 43), who relate the use of the aorist infinitive conveying anteriority to its tense marker. Furthermore, my data indicate that in the period investigated the aorist infinitive, when used in declarative infinitive clauses, underwent a significant decline, which resulted from the spread of the perfect infinitive in this construction (Kavčič 2016; cf. Bentein 2018: 94).
Focusing on Agnello and Orlando (1998), Elliger and Fink (1986), Weileder and Mayerhöfer (2013), Mihevc-Gabrovec (1978) and Keller and Russell (2012), I discuss attempts at introducing elements of ...Modern Greek into teaching its ancient predecessor. My analysis, which is based on the etymologies of LKN (Λεξικό της Κοινής Νεοελληνικής), shows that approximately half of the words in the textbooks investigated in this study retain the same written forms and meanings in Modern Greek as in Ancient Greek; the term word in this analysis subsumes headwords introducing lexical entries. On the other hand, words with the same written forms and different meanings in Ancient and Modern Greek are significantly less frequent, accounting for 5 to 11% of all words in the textbooks. Furthermore, these textbooks contain between 12 and 16% of words that retain the same meaning in Ancient and Modern Greek, and also show significant formal change. As a result, their written forms are different in Ancient than in Modern Greek. It is also found, however, that at least some inflected forms of the words belonging to the latter class retain in the modern language the same written forms and meanings as in Ancient Greek. These data suggest that it is possible to introduce elements of Modern Greek into teaching its ancient predecessor without drawing attention to grammatical and semantic differences between Ancient and Modern Greek. Based on these data I also evaluate at the end of the article existing attempts at incorporating elements of Modern Greek into teaching the ancient language.
PDF
