About a year before the pandemic struck, personal archives of Anton Sovre (1885–1963) were rediscovered, and they eventually made their way to the National and University Library in Ljubljana. During ...the fifties, Anton Sovre was the undisputed éminence grise of the field of classics in Slovenia and among the new sources now available to researchers is an essay on “Perspective Development of Classical Philology” from 1959. The document was written in the tradition of the Five-Year Plans, and its rhetoric is often amusing. Its content, however, was written mainly by Sovre’s best student. At that time, Kajetan Gantar (1930–2022) had already defended his PhD thesis on Homer. Due to political reasons, he was initially blocked from getting a university position. However, the situation changed somewhat during the thaw in the sixties, when he could finally get the position of lecturer, and he eventually became the leading classical scholar and translator in the country and Sovre’s successor. His proposal for the future of the discipline shows strategic thinking, which was confirmed by the decades that followed.
Na poti do sem sem razmišljal, kako začeti to srečanje – in bolj sem razmišljal, bolj se mi je zdelo absurdno, da bi uvodoma predstavljal nekoga, ki ga vsi poznate. Pač pa lahko povem anekdoto, za ...katero mogoče ne veste vsi. V Društvu za antične in humanistične študije smo predlani prišli na idejo, da bi profesorja Gantarja predlagali za neko drugo nagrado, ki je imela med obrazci tudi obrazec za soglasje predlaganega. Naredil sem osnovnošolsko napako ter pisal profesorju, če ga lahko izpolni in podpiše. On pa mi je odpisal, da je nagrad v življenju dobil preveč in da prosi, naj ga ne predlagamo. Eksplicitno izraženi zahtevi se je težko upreti. Smo pa v društvu tudi poznavalci Otona Župančiča, ki je, kot veste, napisal, da gre osel enkrat na led, »baš to je oslovstvo«, in da modrec ve, kako je »danes pal«, jutri bo pa plesal po njem. Ko smo tako profesorja predlagali naslednjič, tokrat za Prešernovo nagrado, ga nismo nič spraševali. Na tem mestu bi se zato rad zahvalil Miljani Cunta s Slovenske matice, ki je vse to koordinirala, in SAZU, ki je predlog takoj podprla; resnično sem vesel, da ob tej priložnosti lahko sediva tukaj.
Revija Clotho, poimenovana po najmlajši izmed rojenic, po tisti, ki prede nit življenja, skuša vzpostaviti nov prostor, kjer bo mogoče ustvarjati, raziskovati in se pri tem učiti. Spogleduje se s ...tistimi revijami na dobrih univerzah, kjer pomembno vlogo zaupajo študentom in kjer se najboljši med njimi učijo tako, da sprejemajo odgovornost za čisto konkretne zadolžitve – ne samo za uredniške, kjer od blizu spoznajo logiko recenzentskega sistema, temveč tudi za prevajalske in za znanstvene.
The challenges of editing a translation, such as the one preserved in the manuscript with Ovid’s Metamorphoses by dr. Joža Lovrenčič, include deciding about the art that accompanies the text. One of ...the options are the copper engravings from the workshop of Johann Weichard Valvasor; however, they omit some of the central stories. A more complete series of 178 illustrations was created by Bernard Salomon. Among its many versions, the one published by the German woodcutter Virgil Solis stands out due to its quality. Lovrenčič himself came from the Slovenian Littoral and perhaps he would delight in the fact that the single copy in Slovenian libraries is preserved in Piran.
Editing the Slovenian translation of Ovid's Metamorphoses by Joža Lovrenčič (1890–1952), left as an unpublished manuscript, has led to the discovery of two original poetry collections by Lovrenčič, ...which had remained unpublished in the family archives after his death. The first collection, written in 1949, is titled No-one Nothing / in sad songs with a joyful accent / which he was singing about himself in third person / for fun and entertainment / when he went to Parnassus on foot. The other, Brother Honoratus: A Chronicle (1950), is a poetic rendering of a folk story heard by Lovrenčič in prison in August 1945, written in ten chapters. Both collections explore the position of inner exile.
Klasični filolog dr. Joža Lovrenčič (1890–1952) je po kapitulaciji Italije in padcu fašizma prevzel ravnateljstvo na obnovljeni slovenski gimnaziji v Gorici, kjer se je šolal tudi sam. Po vojni je ...bil zato obsojen na montiranem procesu in zaprt; izgubil je tudi vsako možnost zaposlitve. Zdi se, da ga je v notranjem izgnanstvu nagovoril Ovidij, pesnik s podobno usodo, in v letih 1950–1952 je prevedel celotne Metamorfoze. Ravno v dneh strahovite medijske kampanje proti katoliški Cerkvi po imenovanju zagrebškega kardinala Stepinca jih je ponudil svojemu predvojnemu sodelavcu pri katoliškem Domu in svetu dr. Francetu Koblarju; ko je ta objavo zavrnil, se je Lovrenčič potrt vrnil domov in čez nekaj dni ga je zadela kap, Metamorfoze pa so ostale v rokopisu.
Alfred Edward Housman (1859–1936), ki je kasneje postal angleški pesnik in eden največjih filologov svojega časa, je svoj zafrkantski »fragment« objavil pri triindvajsetih, leta 1883, v reviji ...Bromsgrovian. Revijo je izdajala Bromsgrove School, kjer se je šolal kot najstnik (1870–77); na šolo, ki je prva prepoznala njegov jezikovni in pesniški talent, se je za kratek čas (1881–82) vrnil kot pomožni učitelj po nepričakovanem študijskem porazu na Oxfordu. Kot ugotavlja Ralph Marcellino, ni naključje, da besedilo parodira predvsem Ajshila, ki je bil Housmanov najljubši pesnik. V njem odzvanja Oresteja, zlasti drami Agamemnon in Prinašalke pitnih darov, verjetno zato, ker so ju dijaki na šoli, kjer je poučeval, pri pouku največ brali. Prav ta ciljna publika je znala ceniti norčevanje iz retoričnih figur ter sintaktičnih konstrukcij, ki jim jih je njihov pomožni učitelj vbijal v glavo.
Decembra 1936, ko se je rodil na Golniku, se je Evropa že pospešeno pripravljala na novo katastrofo; in vojna, ki jo je doživel kot otrok, mu je prihranila marsikakšno iluzijo o človeški naravi. Po ...osnovni šoli z nemško učiteljico in njenimi pritožbami staršem (»er hat Slowenisch geschrieben«) in nižji gimnaziji v Slovenj Gradcu je hodil na mariborsko klasično v nelahkem obdobju, ko so morali z nje med grmenjem ideologov oditi Peter Božič, Polde Bibič in Jože Pučnik, pa tudi njegov sošolec in kasnejši duhovnik Jože Topolovec; ter se po maturi vpisal na Filozofsko fakulteto, kjer je diplomiral leta 1959.
Med humanisti, kot so Tomaž More, Erazem Rotterdamski ter Guillaume Budé, se v poljudnih prikazih redko znajde Juan Luis Vives, čeprav je po njihovem mnenju veljal za vodilnega misleca svojega časa. ...Toda tudi to se počasi spreminja, po zaslugi nemških raziskovalcev pedagogike in empirične psihologije se je v 19. stoletju zanimanje zanj spet prebudilo in slednjič dobilo podobo v doslej najobsežnejši biografiji, ki jo je leta 1970 objavil Carlos Noreña. Čeprav se še zgodi, da Vives ostane spregledan celo v kateri od preglednih razprav o humanizmu, je v zadnjih desetletjih zanimanje za tega humanista izrazito naraslo. Članek ponuja vpogled v življenje tega humanista, njegov čas in opus. Osrediščen je na vzgojni priročnik za ženske z naslovom De institutione feminae christianae, napisan za hčer takratnega angleškega monarha Henrika VIII. in njegove prve žene Katarine Aragonske.
Εἴπατε τῷ βασιλεῖ, χαμαὶ πέσε δαίδαλος αὐλά,οὐκέτι Φοῖβος ἔχει καλύβην, οὐ μάντιδα δάφνην,οὐ παγὰν λαλέουσαν, ἀπέσβετο καὶ λάλον ὕδωρ. Zadnji izrek delfskega preročišča je bil menda namenjen Julijanu ...Odpadniku, ki je leta 362 poslal svojega zdravnika Oribazija, da bi Apolonu v dvornem imenu ponudil pomoč. "Reci cesarju: do tal je podrta sijajna dvorana, / Fojb izgubil je hišo, izgubil je lovor preroški, / vir govoreči izgubil; studenec besed je presahnil."
PDF
