Článek si prizadeva raziskati opus Josipa Stritarja z gledišča etične literarne vede.1 Za ta namen analizira navzočnost etike in morale na področju tematike, pogledov na vlogo umetnika/ ustvarjalca ...in názorov о bistvu literarne umetnosti. Stritar je svoj opus prepredel z etičnimi teinami; v zgodnejši fazi je pesniku/pisatelju predpísal izrazito etično držo in bistvo umetnosti videl v spodbujanju in dvigovanju človekove etične zavesti. V Stritarjevi zreli in požni dobi se etična drža pisatelja in etično bistvo literature modificirata v duhu moralnosti in moraliziranja. Stritar ta premik zaznava, a ga kljub poskusom ne zmore ustrezno pojasniti.
Vladimir Bartol se je v svojih dnevniskih zapiskih, pa tudi nekaterih objavljenih spisih, pred temi ocitki branil, ces, da ne kaze zamenjavati realnega avtorja z njegovimi liki (ceprav so to ...prvoosebni pripovedovalci) in pripisovati teh nazorov tudi samemu avtorju. Pojasnjeval je, da je prikazoval in slikal pojave svoje dobe, in ne svojih lastnih pogledov in izkusenj. Ob ocitkih glede dr. Forcesina je denimo zapisal: »Vprasali so me na primer, ko so brali Izpoved dr. Forcesina: ti si sovraznik zensk? Odgovoril sem: ne, nisem jaz, dr. Forcesin je imel take izkusnje« (Bartol 2006: 311). Toda Bartol je celo tiste - oziroma se posebej ravno tiste -, ki so ga dobro poznali, tezko preprical o tem. Njegovi zasebni pogledi denimo na zenske niso tistim, ki so bili prikazani v nekaterih kritiziranih novelah, ustrezali nic manj, kot to velja za v njih ubesedno nihilisticno, makiavelisticno cinicno filozofijo. Ne nazadnje je v svojih dnevniskih zapiskih veckrat celo sam potrdil, da je na primer Forcesinov lik v marsicem izdelan po vzoru njega samega (Bartol 2012: 648 sl.). Tudi Donat sicer - ce se omejim le na razvpito novelo o dr. Forcesinu in njegove poglede na drugi spol - nazori realnega Bartola v precejsnji meri ustrezajo problematicnim nazorom njegovega lika. Naj navedem le nekaj znacilnih primerov iz Bartolovih dnevniskih zapiskov. Zagarju je denimo mimogrede navrgel, da so moski »v duhovnem oziru veliko popolnejsi« od zensk (Bartol 1982: 518-19). Preprican je bil, da je moski primeren za duhovno ustvarjalnost, zenska pa ne, in to je poskusal uveljaviti tudi v svojem osebnem zivljenju. Rad je belezil ginofobne domislice in izreke, na primer: »V Rusiji: ,Kura ni ptica, zenska ni clovek'« (RM 25; 6. 4. 1936), ali: za Ruse »utegne zares v polni meri veljati Macchiavellijev izrek: Mnozica je kakor zenska, ce je ne tepes ti, te tepe ona« (B2; 20. 9. 1948). Dnevniski zapisek 7. 3. 1950 prinasa tole modrost: »O 'histerikah' se nekaj. To so zenske, ki niso bile zadoscene ali v seksusu ali v drugih ambicijah, kar se izvede pri zenski lahko na eno« (B3), tisti z dne 13. 6. 1947 pa tole jasno priznanje glede lastne nekdanje ljubezni: »Ce prebiram danes tipe zensk v svojih novelah, potem se moram cuditi, kako pravilno sem jo bil v bistvu pogodil. Verjame samo tistemu, kar ji je prijetno. Do resnice same na sebi ji ni nic. Laze sebi, drugim ...« (B4) Povedna je tudi tale karakterizacija Edvarda Kocbeka: Polno ginofobije je poleg tega najti se v osnutkih za roman o Borisu Varjanku, ki ga je Bartol snoval v Trstu po vojni, in v mnogih drugih dnevniskih zapiskih iz petdesetih let. Na primer: »Kot zenska je Mira Mihelic; op. T. V. kljub inteligenci brez najmanjse zgodovinske fantazije« (B6; 5. 9. 53); ali: »zenske so v bistvu brez zgod. cuta ali, v kolikor ga imajo, imajo okrnjenega (o tem imam se veliko beleziti)« (B7; 9. 11. 54). Zgovoren je tudi zapisek z dne 22. 4. 1956: »Alamut 1.) Najvisji in najgloblji custveni, moralni in filozofski problem nase dobe, ki se je zakljucila z dnem Stalinove smrti, je problem varanja: tistega, ki vara, in tistega, ki je varan. / Jaz sem prisel do njega preko individualne trpke izkusnje: videl sem, s kako lahkoto vara zenska (ne vsaka!), prav zaradi tega, ker je zanjo resnica sama na sebi brez pomena. ('Nic ni resnicno, torej je vse dovoljeno.')« (B8). Naj ta seznam sklenem z dvoumno samokriticnim (v njem je nekaksno priznanje neprimernega mladostnega odnosa do zenskega spola) zapiskom z dne 4. 6. 1953, v katerem Bartol fantazira, kaj bi se zgodilo, ce bi mu v Ljubljanskem zvonu ze leta 1927 natisnili Don Lorenza: »Nabral bi si bil takrat okrog sebe cel harem zensk, kar bi po vsej verjetnosti izpremenilo tok mojih izkusenj. Morda bi na Nado sploh ne bil naletel, manjkalo bi mi s tem nekaj dragocenih izkusenj, izognil pa bi se bil tudi gotovim pretiranostim v sodbi do zensk, pretiranostim, ki ne lezijo v moji naturi« (B1). Bartolova proza upraviceno velja za filozofsko in idejno. Ni veliko slovenskih pisateljev, ki bi v svoje delo tako izrecno, v takem obsegu in tako poudarjeno vnasali (svoje lastne in druge) filozofske in zivljenjske nazore. Junaki mnogih Bartolovih zlasti zgodnjih krajsih pripovedi ne delujejo zares, temvec najveckrat »filozofirajo«, razgrinjajo svoje - se posebej za tedanji cas precej nekonvencionalne - poglede na zivljenje in svet. Ideje, ki jih izrekajo, se pogosto gibljejo v obmocju nihilizma, makiavelizma, cinicnega odnosa do zivljenja, podcenjevalnega odnosa do zenskega spola in podobno. Vse te ideje je mogoce zlasti v zgodnjem obdobju zaslediti tudi pri samem Bartolu kot realni osebi. Vendar to se ne pomeni, da so njegove »filozofske« krajse pripovedi preprost zrcalni odsev njegove lastne miselnosti. Bartol z razlicnimi pripovednimi postopki (najpogosteje z ironijo, vecstopenjskostjo, vecperspektivicnostjo ali z nenadnim koncnim preobratom) taksno ujemanje izpodbija, in sporocilnost njegovih krajsih proz v svoji kompleksnosti ni identicna s filozofijo in nazori samega avtorja. Ceprav je - naj dam le en primer - realni Bartol glede pogledov na alpinizem na strani svojega dragega prijatelja Juga in ne na strani svojega profesorja botanike Franca Jesenka (z njim dejansko ni bil v najboljsih odnosih), v njunem fiktivnem dialogu v pripovedi Razgovor pod Grintovcem prepricljiveje argumentira zadnji. Odnos avtorja do lastnega literarnega lika v estetsko uspeli literaturi pac praviloma ni premocrten in tezen. Ponavadi gre, kot povzame Bahtinovo pojmovanje v opombi k njegovemu Problemu avtorjevega razmerja do junaka Aleksander Skaza, za paleto »mnogovrstnih monoloskih in dialoskih odnosov avtorske besede/avtorskega glasu do junakove besede/junakovega glasu oziroma t. i. tujega govora« (Skaza v Bahtin 1999: 11, op. 2). Bartol sam se je tega kljub vcasih nasprotujocim argumentacijam vendarle zavedal. Don Lorenzo se mu je, kot je opazil, posrecil sele tedaj, ko se je otresel faktografske avtobiografske navlake, ko se je njegova podoba »odlepila od avtorja« (Bartol 2003: 331) in je junak pred pisateljem vstal kot druga oseba. Podobno je ugotavljal tudi ob Trzaskih humoreskah, da so te zazivele umetnisko polno sele tedaj, ko je glavni lik »pretrgal svojo popkovino z avtorjem« (B2; 24. 11. 1948).
Članek se ukvarja z nekaterimi novejšimi koncepti v teoriji literarnega zgodovinopisja. Kritično skuša pretresti pojme linearnost, kontinuiteta, teleologija, Velika pripoved, narativnost ipd. in čim ...bolj vsestransko preveriti njihovo spoznavno vrednost ter uporabnost v sodobnem literarnem zgodovinopisju. V sklepu se zavzema za pluralnost metod in perspektiv na tem področju.
Članek se kritično opredeljuje do angloameriške rabe pojma short story kot zbirnega pojma za celotno področje kratke proze. Ob delnem opiranju na nemško literarno vedo, ki skuša jasno razločevati med ...novelo in kratko zgodbo, skuša pokazati, da se v območju tega, kar zajema ameriški pojem short story, oblikuje vsaj dvoje, morda pa celo troje vrst z različno formalno strukturo, organizacijo pripovedi, idejno podlago in pragmatično pobudo.
In his paper, "Comparative Literature versus Comparative Cultural Studies," Tomo Virk discusses debates of the role, essence, and the future of comparative literature as it has developed since the ...1995 publication of the Bernheimer Report. Virk explores the situation of the discipline in its North American context: "contextualists" argue for the abandoning of comparative literature understood as the study of literature with theoretical investigations of literariness while the "non-contextualists" underscore the study of the linguistic structure(s) of the text. Virk supports comparative literature understood as the traditional concentration of the discipline with focus on the specificities of literary questions while supplementing this focus with the discoveries of new theoretical frameworks and he suggests to maintain the investigation of literariness as a standard of the discipline but that is conditioned culturally. In the second part of his paper, Virk discusses the notion of "comparative cultural studies" -- a notion proposed, among others, notably by Canadian comparatist Steven Totosy de Zepetnek -- and puts forward the argument that the drawing of cultural studies to comparative literature would evoke fatal consequences for comparative literature as a discipline. While it is clear that under the current circumstances comparative literature is in need to function pragmatically, in the last instance comparative literature would self-destruct by a striving for social relevance and institutional assertions for survival. Virk concludes by drawing attention to the possibilities of the further development of comparative literature as an independent discipline for the future.
Postmodernism is examined in modern Slovene literature and its accompanying literary theory and criticism. The specific features of Slovene postmodernism are established.