Romejščina je zadnje grško narečje, ki se še vedno govori v severnovzhodni Turčiji. O islamizaciji govorcev grščine na področju krajev Of, Sürmene, Rize in Matsouka se poroča v obdobju med petnajstim ...in osemnajstim stoletjem. Čeprav je leta 1923 prišlo do izmenjave prebivalstva med Grčijo in Turčijo, je bilo muslimanskim govorcem grščine dovoljeno ostati v maloazijski domovini, kar je razlog, da se je grščina v manjših enklavah ohranila vse do dandanes. Petnajst let po začetku terenskih raziskav pričujoča razprava prinaša temeljne ugotovitve o romejščini: obravnavamo njeno zunanjo zgodovino in genealogijo, opišemo predhodne poskuse dokumentacije jezikovnega gradiva in na kratko predstavimo slovnični sistem. Zadnji del razprave je posvečen trenutnemu sociolingvističnemu stanju ter poskusom oživljanja jezika, ki jih umestimo tudi v kontekst premnogih izzivov ideološke narave (oz. takšnih, ki so si ideološki predznak pridobili), s katerimi se soočajo.
Pričujoča številka je nastala ob obletnici dogodkov, ki so globoko zaznamovali moderno grško zgodovino in kulturo, to je stoti obletnici maloazijske katastrofe. Poimenovanje Grki danes uporabljajo za ...niz dogodkov, vključno z grško-turško vojno po koncu prve svetovne vojne, ki je sledila poskusu grške vojske, da bi dokončno uresničila »veliko idejo«; ali sanje Grkov, ki so obvladovale njihovo politično življenje tako rekoč od nastanka moderne grške države na začetku 19. st., da bi se namreč pod okriljem moderne grške države združila vsa ozemlja, ki so jih od antike dalje naseljevali Grki. To pa je vključevalo tudi obsežna področja Male Azije. Kljub prvotnim grškim uspehom je poskus naletel na nesrečen konec, strahovit poraz, ki so ga grški vojski zadali Turki, ena od posledic pa je bila tako imenovana izmenjava prebivalstva. V skladu z Lozansko pogodbo iz leta 1923 so namreč pravoslavno prebivalstvo iz Male Azije preselili v matično domovino (Grčijo), muslimanske prebivalce iz Grčije pa v Turčijo. Pričujoča številka torej sovpada s stoto obletnico tega sporazuma.
V članku predstavim zgodovinsko in kulturno ozadje književnosti o maloazijski katastrofi. Vojna in izmenjava prebivalstva med Grčijo in Turčijo leta 1923 sta spremenili strukturo prebivalstva v ...celinski Grčiji, kar je spodbudilo razvoj grškega romana, toda begunska izkušnja se takrat še ni integrirala v grški kolektivni spomin. Grška proza jo je sicer tematizirala od že leta 1924 napisane Številke 31328 I. Venezisa, ki so ji sledili romani S. Dukasa, S. Mirivilisa, D. Sotiriu, K. Politisa, R. Galanaki idr., pa vse do danes. V romanih se ponavljajo trije osnovni tematski sklopi: idealizirano življenje v stari domovini, različni momenti same katastrofe in težavnost zakoreninjanja po prihodu v Grčijo, zato P. Mackridge predlaga njihovo obravnavo v širšem kontekstu izgnanske literature. Prerod tematike v pop kulturi po J. Papadopulosu begunsko izkušnjo naposled vključuje v narodni kolektivni spomin.