Ta članek skuša odgovoriti na vprašanje, kateri besedni vrsti pripisati izraze, pri katerih opažamo del kategorialnih lastnosti medmeta in del kategorialnih lastnosti členka. Izziv je torej ...besednovrstna določitev tistih besed, ki nimajo stavčnočlenskih ustreznikov in jih ni mogoče enoznačno uvrstiti niti med medmete niti med členke.
Clenki vnasajo v obstojece besedilno sporocilo se tvorcevo sosporocilo in s tem v ze upovedeni prostor se tvorcev prostor in likrati se razmerje med obema. Tvorcev prostor je vezan na istocasnost ...tvorjenja besedila in na tvorcevo vsevednost oz. vseobvadovanje trenutka govorjenja. Clenki so kot besede konteksta v vsakem primeru okoliscinske besede; gre za ubesedeno hkratno vecprostorskost v besedilu, vsaj za vsebinsko propozicijsko in tvorcevo interpretacijsko; clenki torej laliko vnasajo razmerje med upovedeno propozicijo in tvorcevo interpretacijo ali pa vzpostavljalo znotrajbesedilno razmerje med dvema propozicijama. V prispevku bodo predstavljeni z vidika izrazanja prostora - torej kot razmerijske metafore prvotno zunajokoliscinskih prostorskih prislovov oz. prislovnih zaimkov tipa blizu, okoli, dalec, nekje, nekam, tam, ki omogocajo metaforicni pomenski prenos od nedolocne posplosene prostorskosti v zgolj razmerijske pomene pribliznosti, omejenosti, nedolocene kolicinskosti in se naprej v vrednotenje ali poudarjanje upovedenega v besedilu; vzpostavljajo se razmerja prostor/cas razmerja vrednotenje/poudarjanje. Z vidika prvotnega/ izhodiscnega prislovnega/prostorskega pomena se veze moznost sirsega ali ozjega izrazanja razmerijskih skill pomenov oz. razlicne zmoznosti razmerijskih skill pomenov so odvisne od prvotnega/izhodiscnega prislovnega pomena; s pomenskim vidikom oz. z zmoznostjo izrazanja razlicnih razmerijskih pomenov se vzajemno povezuje funkcijski vidik, ki poudarja bodisi medosebno/medudelezensko rabo ali povezovalno ( medpropozicijsko) besedilno rabo. Clenek je samostojna skladenjskofimkcijska besedna vrsta oz. skladenjskofimkcijski modifikator,3 ki pa nima niti predmetnega niti slovnicnega samostojnega pomena niti ni oblikovno dolocena, in kot fimkcijsko razpomenjena ali besedilno omejena besedna vrsta - saj jo sproti doloca (sele) konkretna skladnja - je tudi stavcni neclen oz. modifikator tipa seveda. Zaradi poimenovanja besedilnih spremnih okoliscin je clenek laliko tudi t. i. stavcni prislov,4 pogosteje pastavek; laliko ga opredelimo tudi kot razmernopomenski izrek. Dinamicnost in stavcna povednost clenka je potijena tudi z oznako »adverbialno rabljene glagolske ob like z zakritim glagolom« (Jesenovec 1944: 529). Clenki so vnasalniki novih pomenskih razmerij in likrati tudi spreminjevalniki pomenskih razmerij, s tem v besedilo vnasaj tudi govomo dinamiko. Njihovo prvenstveno besedilno in fimkcijsko vlogo odrazajo oz. morajo odrazati tudi funkcijske slovarske razlage, ki clenek opisujejo kot ubesedeno (slovarsko) referenco z govomim dejanjem.5 Dodatno poudarjanje funkcijskosti je trditev9, da so clenki posledica pomenskega praznjenja besed, in tako ohranjajo samo se vlogo pomenskega niansiranja dolocevanih besed v neposredni blizini, tj. vsebini besed v neposredni blizini dodajajo zgolj spremne okoliscine. V ruskem jezikoslovju so poimenovani tudi kot clenki vezavno-prislovnega (prehodnega) tipa, ki zaradi vezniske nadstavcnosti izrazajo modalnost celotne povedi in maniro govora (Vinogradov 1947: 733-37). Skladenjskopomensko odprtost clenkov izrazajo tudi angleska poimenovanja subordinating conjuction /subordinator.10 Po Quirkovi slovnici so oznaceni tudi kot podrazredi prislovov (subclass of adverbials) ali kot podredni deli povedja (predication subjuncts), ki izrazajo osebno usmeritev (subject-orientation) z razlicnimi vrstami naklonskosti. Ta 'ozji osebni vidik',* 11 ki vkljucuje povedje in govorca, je vezan na prisojevalno razmerje, in najveckrat dodaja se vljudnost, poudarjanje in izpostavljanje.12 Prvotnemu funkcijskoin razvrstitvenostrukturnemu vidiku se kot drugotni pridruzuje pomenski vidik, ki dolocenim funkcijam daje se razlicne kombinacije pomenskih sestavin (PS); njihova funkcijska poudamost laliko zdruzuje pomenske sestavine (PS) 'poudamosti', 'samoumevnosti', 'izvzemalnosti', 'dodajalnosti' in 'presojevalnosti': Gre predvsem za ironijo do samega sebe; Slacil se je, povsem se je razgalil. * túdi naklonski custveni (Nc) krepi trditev: To pa je tudi vse, kar so laliko storili; Ti si pa tudi pameten! |Nic vec kot to| // izraza ocitek, nejevoljo, zacudenje: Ta pa se mora tudi v vse vmesati Je pa tudi kaj boljsega! |0 tem raje ne bi ...| > povzemalni dodajalni (Pd) uvaja sir so veljavnost trditve Tudi tokrat mu je uspelo; Njej se je tudi to zgodilo |Treba dodati, da niso edini| > povezovalni poudarni (Ppoudar) stopnjuje povedano z dodatno trditvijo Mnogi so zboleli, nekateri tudi umrli; Odnehali so tudi najbolj vzdrzljivi |Celo, Ne bi pricakovali| // v nikalnih stavkih poudaija zanikanje: Takih stvari tudi v sanjah ne podozivis!; Tudi malo ne pazi na svoje zdravje! |Celo, Kar bi bilo prej mozno| // navadno v zvezi ne le, ne samo - ampak tudi stopnjuje prej povedano: Ni samo govoril, ampak tudi delai |Poleg tega| > povezovalni povzemalni (Ppovze) uvaja dejstvo, kljub kateremu se dejanje uresnici Tudi ce bi hotel, ne bi sind tega narediti! |Nic ne pomaga!|; sin. cepráv, cetúdi
V članku bomo na temelju skladenjskopomenske, besedilotvorne in pragmatskosporočilne preučitve členkov na omenjeno nepregibno vrsto pogledali z zornega kota njihove obveznosti (nefakultativnosti) in ...neobveznosti (fakultativnosti) v stavku/povedi in dalje v besedilo. Kadar je členek obvezen, njegova odstranitev iz povedi poruši sporočanjsko obliko povedi, ki postane nezmožen funkcijsko sodelovati pri vzpostavljanju ilokucijske vrednosti, kakršno je imela poved pred odstranitvijo členka, porušenje sporočilne oblike pa nadalje vedno vpliva na porušenje in pretrganje besedilnega smislenega toka. Kadar je členek neobvezen, pomeni, da ga lahko iz povedi odstranimo, ne da bi bila pri tem kakor koli porušena sporočanjska oblika povedi ali dalje zgradba besedila (oz. besedilni smiselni tok).
Na prvi pogled v novinarstvu sploh ni prostora za nezanesljive in nepreverjene informacije, a novinarski diskurz svoj status resnicnosti vendarle potrjuje precej drugace kot na primer znanstveni. ...Najveckrat sporoca o dogodkih in stanjih, do katerih javnost nima neposrednega dostopa in jih vecinoma tudi ne more eksperimentalno preveriti, zato jim lahko le zaupa (Slavko Splichal 1997: 337). Poleg tega pa ima poleg informativne tudi interpretativno vlogo (Manca Kosir, 1988), v njem so torej posredovana tudi mnenja, ki se od dejstev locijo prav po svoji subjektivnosti in nepreverljivosti (Van Dijk 1996). Zaupanje v novinarske informacije je tako nerazdruzljivo povezano z zaupanjem v tocnost, natancnost, nepristranskost, dobro obvescenost in interpretativno sposobnost novinarjev kot zbiralcev, odbiralcev in posrednikov informacij. Najvisje zaupanje novinar doseze, ce je sam prisostvoval dogodku (Mats Nylund 2003: 846) ali je »sam, z raziskovalnim delom in razumevanjem sirsega druzbenega konteksta seznanjen z dogajanjem«. Novinarji pogosto porocajo tudi o dogodkih, pri katerih sami niso bili udelezeni, oziroma stanjih, za katere sami niso strokovnjaki. V takih primerih je za doseganje naslovnikovega zaupanja, da se na sporoceno lahko zanese, potrebna informacija o tem, kako je novinar informacijo dobil (Tomo Korosec 1998: 196). Prav iz te okoliscine, ki je kodificirana tudi v temeljnih dokumentih novinarske profesionalne identitete, izvira potreba po sklicevalnih avtomatizmih: sporocanjskih sredstvih, ki delujejo kot jezikovna manifestacija novinarjevega stika z virom informacije (Verica Rupar 2006: 130). Ker je zaupanje naslovnikov v teh primerih povezano z njihovo oceno verodostojnosti in kompetentnosti vira, se novinarji navadno sklicujejo na uradne vire, ki jih javnost pozna in ceni kot verodostojne in kompetentne (Vesna Laban 2004: 209, Ines Drame 1994: 306). Novinarjeva dolznost sklicevanja na vir je lahko izjemoma krsena zaradi dolznosti do spostovanja zaupnosti vira informacij (Poler 1997: 123, 165), toda tudi v teh primerih mora novinar informacijo preveriti pri vec virih in po moznosti pridobiti takega, ki pristane na identifikacijo (Poler 1997: 124-130). Potemtakem bi moral biti odstotek sklicevalnosti glede na nezanesljivost, ki izhaja novinarjevega dvoma o verodostojnosti in kompetentnosti vira ter posledicno zanesljivosti posredovane informacije, zelo nizek, saj je novinar dolzan pridobiti kredibilne vire in zanesljivost informacij nujno preveriti pri vec virih. Moznost tovrstnega sklicevanja pa kljub vsemu mora obstajati, saj se, na videz paradoksalno, prav tako utemeljuje v novinarjevi odgovornosti do naslovnikov: ce se novinar kljub vsemu odloci objaviti informacijo, ki jo oceni kot ne povsem zanesljivo, mora namrec na to posebej opozoriti. Gre za primere, ko novinar presodi, da bi zamolcanje se ne povsem preverjenih informacij, ce bi se naknadno izkazale za resnicne, bilo za javno dobro skodljivejse kot objava morebitnih neresnicnih informacij. Nasprotje tega je javni interes, na katerega se sklicuje predvsem, a ne zgolj, tabloidni tisk, ko v prvi vrsti uresnicuje svoje ekonomske interese, tu javni interes ni izenacen s tem, kar javnost mora vedeti, ampak s tistim, kar javnost hoce vedeti (Poler Kovacic 2005: 111, 183). Avtomatizem, ki je utemeljen na eticni potrebi obvestiti javnost o nezanesljivosti porocanega, je v tem kontekstu tako pogosto zlorabljen za objavljanje senzacionalisticnih, nepreverjenih in ne nujno resnicnih informacij. Vrste take rabe bodo podrobneje analizirane in komentirane v podpoglavju o ugotovitvah raziskave. Korpusno gradivo je pokazalo, da je poleg sporocanjskih vlog clenkovne zveze naj bi in deleznika na -l, ki jih opisuje Koroscev model, mogoce v slovenskem porocevalstvu razpoznati se dve rabi te zveze in z njima dopolniti ta model. Prva izraza sklicevanje na vir, ki v svoji izjavi ubesedi namero, torej nekaj, kar vir predvideva, da se bo v prihodnosti zgodilo, in to izrazi z zvezo naj bi + del. -l, zato ne gre za nepotrebno dvojno sklicevanje, temvec sklicevanje na namero. Druga raba je novinarjevo distanciranje od virovih interpretacij in mnenj. Na pogostnost rabe za sklicevanje na namero je mogoce sklepati iz dejstva, da je skoraj polovica vseh zadetkov v pregledanem vzorcu sobesedilno referirala na prihodnost. Ker je sklicevanje na namero pogosto upovedeno v predmetnem odvisniku glavnega stavka s sklicevalnim glagolom, se postavlja vprasanje, ali ga je mogoce interpretirati kot poseben sklicevalni avtomatizem, kjer zveza naj bi + deleznik na -l nima vloge slabitve gotovostne naklonskosti. Nekateri primeri rabe, ko je iz sobesedila mogoce razbrati, da je vir svojo izjavo upovedal kot trditev, in ne kot domnevo, iz sobesedila pa tudi ni razvidno, zakaj bi izjavo kot nezanesljivo oznacil novinar, napeljujejo na sklepanje, da zveza naj bi + del. na -l lahko opravlja zgolj funkcijo sklicevalnega avtomatizma, na da bi slabila gotovostno naklonskost dela povedi, ki ji sledi. Primeri take rabe so povezani predvsem s pojavljanjem ne-povednika v predmetnem odvisniku glavnega stavka s sklicevalnim glagolom. Z opazovanjem pogostnosti sopojavljanja te oblike z modalnimi clenki za slabitev in krepitev gotovostne naklonskosti te hipoteze ni mogoce potrditi. Najpogostejsa je kombinacija zveze s clenkom menda v primerih, ko vir, na katerega se novinar sklicuje, ni popolnoma identificiran ali pa gre kar za sklicevanje na govorice. V teh primerih obliki delujeta kot podvojeno izrazanje nezanesljivosti, s katerim se skusa novinar dodatno zascititi pred obtozbami o neresnicnem porocanju. Pri porocanju o neuradnih, se bolj pa nedokazanih dejanjih, sta v rabi morfemskega sklicevanja glede na nezanesljivost opazni dve skrajnosti. Po eni strani vsesplosna nereflektirana raba tudi tam, kjer ni potreben in bi jo bilo mogoce razloziti s pretirano skrbjo novinarjev za eticno korektno porocanje, po drugi strani pa zloraba za razsirjanje nepreverjenih in senzacionalisticnih informacij.
Poleg - zlasti besediloslovnega - raziskovanja sodobnega stanja more biti zanimivo, kako je členke v prvem tiskanem slovenskem besedilu uporabljal Trubar, se pravi, kakšen je položaj členkov v ...izhodiščni točki, ko je jezik "spremenil agregatno stanje". Da je v katekizmu slaba četrtina različnih členkov glede na današnje število, je razumljivo tako z vidika razvoja kakor besedilnovrstne omejenosti katekizemskega besedila (v pridigi npr. je pogostnost različnih členkov nekaj večja). Najpogostejši (mestoma blizu prirednovezniški vlogi) je členek tudi, drugi najpogostejši je navezovalni pa (pag), sorazmerno visoko je uvrščen vsaj (z nekaj nejasnimi primeri), redek, a zanimiv je ja (ia; v celotnem Katekizmu trikrat) ipd. - Prispevek si przadeva podpreti misel, da so členki nasploh, kakor tudi že v prvem tiskanem besedilu, kazalnik intelektualizacije jezika na sporočanjski ravni.
PDF