Slunj se prvi puta spominje krajem 14. st., sa svojim burgom knezova Krčkih – Frankopana, više crkava i franjevačkim samostanom. Osmanlijska ugroza tijekom 16. i 17. st. promijenila je slunjski kraj, ...a crkve su većinom stradale. Nakon oslobođenja od Osmanlija i mira u Srijemskim Karlovcima 1699. godine Slunj je postao značajna utvrda na Krajini. Krajiški su inženjeri rješavali utvrđivanje Krajine, ostavivši više veduta, situacija i tlocrta Slunja i okolice. Na ovim grafikama i planovima prikazane su i stare slunjske crkve iako se prvenstveno željelo prikazati vojne građevine. Stare su slunjske crkve bile ruševine ili pak prilagođene potrebama obrane: bile su to crkve sv. Marije Magdalene, franjevačka crkva sv. Bernardina, crkva Svih svetih, župna crkva sv. Nikole u Cvitoviću (u srednjem vijeku to je Ladihović) te vjerojatno dvorska kapela u slunjskom burgu.
Mandićev pravopisni priručnik Uputjene k' slavonskomu Pravopisanju za Potrebu narodnieh Ucsionicah u Kraljestvu Slavonie – Anleitung zur slawoniʃchen Rechtʃchreibung zum Gebrauche der Nationalʃchulen ...in dem Konigreiche Slawonien (Ofen, 1779.) jedini je objelodanjeni dopreporodni pravopis za narodne škole u Kraljevini Slavoniji. U ovom se radu grafijska, pravopisna i jezična rješenja u navedenom priručniku uspoređuju s rješenjima u slavonskih gramatičara 18. stoljeća – Blaža Tadijanovića (Svashta pomalo illiti kratko sloxenje imenah i ricsih u ilirski illi njemacski jezik, 1761.), Matije Antuna Relkovića (Nova slavonska i nimacska gramtika – Neue slavonische und deutsche Grammatik, 1767.) i Marijana Lanosovića (Neue Einleitung zur slawonischen Sprache, 1778.) kako bi se utvrdilo u kojoj mjeri Mandić nastavlja rad svojih prethodnika.
U zbirkama i arhivima Hrvatske i inozemstva postoje glagoljski zbornici i knjige propovijedi te razne druge knjižice kojima nije poznat autor. Cilj ovog članaka bio je odrediti tko je pisar ...Glagoljskog libra propovijedi, nastalog sredinom 18. stoljeća, a koji se čuva u Arhivu Zadarske nadbiskupije. Usporedbom rukopisa i načina pisanja toga kodeksa s različitim glagoljskim kodeksima, odnosno s knjigama bratovština, matičnim knjigama i ostalim zapisima s područja župe Olib, a nadasve s knjigom propovijedi Glagoljska govorenja duhovna s područja župe Sutomišćica u kojoj postoji jedan zapis potpisan od don Šime Radova, potvrđena je pretpostavka Vladislava Cvitanovića da je pisar Glagoljskog libra propovijedi bio olipski svećenik glagoljaš don Šime Radov.
U tekstu se raspravlja o „francuskoj cesti“ (1811) koja se od zaseoka Gornji Kričak u Brelima dizala serpentinama, da bi najkraćim putem prešla Biokovo prema Zadvarju. Nije nikad bila dovršena, pa je ...moguće rekonstruirati sve faze njezine gradnje – od uspostave operativne rampe kojom se pristupalo trasi, do gradnje suhozidnih podzida i pokosa, bankina s jedne ili obje strane ceste, stratifikacije cestovnog postroja od krupnog kamena i s dvostrukim pošljunčenim slojem šljunka različite gradacije. Nigdje se drugdje, među u sačuvanim primjerima francuskih cesta u Dalmaciji, ne mogu tako lijepo razumjeti tehnologija gradnje, način trasiranja i faze građenja. Projektirao ju je Frane Zavoreo, »ingenieur de grand merite« koji je znalački postavio trasu i organizirao radove, prema najboljim standardima moderne cestogradnje. U tekstu se govori i o načinu kojim su građene ove ceste, uz sudjelovanje vojske i mobiliziranog stanovništva.
This book ('The art of music in the period from Monteverdi to Bach')is an introduction to the history of Baroque music. It starts by describing seminal innovations in Italian music of the last ...decades of the 16th century, and terminates by presenting new trends in the music of the first half of the 18th century. The text is divided into twenty chronologically arranged chapters that discuss the most important issues in the development of Baroque music in Italy, Germany, France and England. Each chapter consists of several subchapters that focus on particular topics, such as musical life in specific historical environments, important musical institutions, typical music genres, their origin and development, composers' oeuvres, their biographies, and typical musical forms. Musical genres and composers are illustrated by several dozens of original analytical descriptions of particular musical works. Special chapters are devoted to broader theoretical issues of Baroque music. At the end of the monograph there is a substantial name- and subject index.
Pregled novosti je zgrajen po dobah in pisateljih. Zaradi novih odkritij se začne s katoliško književnostjo 17. in 18. stoletja, ki prinaša povsem novo podobo književnosti pred razsvetljenstvom, za ...katero smo večinoma mislili, da skoraj ne obstaja. Zvrstno obsega širok spekter verske književnosti, npr. pasijone (osapski), teološko-meditativne knjige (Skalarjev rokopis, Bukve svete Gertrudis), Jezusovo življenje, življenje svetnikov, pridige, križeve pote, pesmarice, prerokovanja in mnoge drobne forme. Sledi protestantizem in na koncu posvetna književnost do Prešerna. Veliko razprav je bilo socioloških,zgodovinopisnih, teoloških. Podrobno se posvečam samo posameznim raziskavam, pregledne raziskave, diplome, magisterije in doktorate pa izpuščam.
The book deals with the correspondence of Žiga Zois Baron Edelstein, the most important Enlightenment-era patron and mentor of Slovenian poets, writers, and scholars. The first part of the book ...defines the position of Zois’ correspondence within the history and the genre of the letter. The second part examines its importance for Slavic national revivals. Zois’ network at the end of the 18th and in the beginning of the 19th centuries linked into Enlightenment-era Republic of Letters the greatest intellectuals of the Central Europe and the Balkans. With the centers in Ljubljana and Vienna it did not only instructed Slovenian writers and scholars, but also supported all Slavic cultural nationalisms in Austrian empire.
V zvezi s pasijonsko tematiko razgrinja rokopis Ferdinandovih pridig vsaj dva pomembna podatka. S paleografskega gledisca je zdaj jasno, da je njegova roka identicna s tisto, ki je napisala folij 2r ...v Skofjeloskem pasijonu. Torej je po vsem videzu pater Ferdinand Ljubljanski avtor tistega historicnega, »kroniskega« folija 2r, ki povzroca v raziskavah Pasijona toliko neznank.6 Ker se je Ferdinandova pisava v razponu dobrih 20 let, v katerem so te pridige nastale, le malo spremenila, iz nje ni moc razbrati nadaljnjih podrobnosti za datacijo omenjenega folija. Razumno pa je sklepati, da je po p. Romualdu iz Standreza prevzel vodenje skofjeloske procesije p. Ferdinand Ljubljanski. Morda se pomembnejsi pa je tale podatek: v Concio Quadragesimalis N7, torej v Sedmo postno pridigo, je vlepljen pridizni vstavek, manjsi list, na strani recto popisan z dodatkom, ki naj v pridigi sledi po exordium, na strani verso pa je list prazen, le ob robu, kjer je vlepljen v rokopis, stoji napis: »Jesus Christus gehet dem Garten zu, Vide 4te Vor?tl.« Ocitno je pred nami kos papirja iz delavnice voditelja pasijonske procesije. Ta dokument, podoben kateremu od pasijonskih seznamov, je nedvoumen pokazatelj, da je imel p. Ferdinand neko pasijonsko besedilo, ki je vsebovalo 4. prizor (Vorstellung): Kristus gre proti vrtu na Oljski gori. Druge sporocene verzije pasijona taksne cetrte podobe ne poznajo,7 zato moramo sklepati, da je to bila neka predelava, morda prav izpod peresa patra Ferdinanda. Vsekakor ga oba indica tesno povezujeta z uprizarjanjem skofjeloske pasijonske procesije. Pater Ferdinand, ceravno je bil voditelj pasijonske procesije in vesc pisec uglajenih latinskih pisem, je bil v svojih pridigah zelo resnoben, tudi strog in neposreden. Toda se vedno je ob vsej resnosti in zaru, s katerima je opominjal vernike na pot kreposti in bozjih zapovedi, uporabljal kot formo svoje misli raznolika literarna sredstva - od prispodob v gornjem navedku do drobnejsih figur, zlasti pogoste so pri njem geminacija, dvojna in trojna formula. Ce bi se jezikoslovno poglobili v njegova besedila in jih glasoslovno smiselno, kriticno prepisali, bi dobili korpus slogovno, vsebinsko in kompozicijsko bogatih barocnih besedil, prav podobno privlacnih kakor so pridige Janeza Svetokriskega ali Rogerija Ljubljanskega. Zal je bil pater Ferdinand eden tistih, ki niso imeli srece, da bi bilo njihovo delo natisnjeno. Vsekakor pa je bil njegov opus v resnici vecji od tega, kar je bilo zvezano v sedanji kodeks po njegovi smrti. Dokaz za to imamo v dejstvu, da se je pri franciskanih (sic!) v Novem mestu nasla se ena njegova pridiga: In Festo S: Bartholomæ i Apl., datirana pa je z datumi, ki jih ze poznamo: Locopoli 1721, Labaci 1728, Tergesti 1740. To najverjetneje pomeni, da je imel pater Ferdinand tudi zbirko pridig na godove svetnikov, toda iz nje se nam je - kdo ve, po kaksni poti - ohranila le ena, in to v samostanu bliznjega, pa vendar drugega reda. To bi kazalo na misel, da utegne biti tudi pater Ferdinand podobno tragicna literarna osebnost kakor nekoliko starejsi franciskan p. Anton Bresan (1638-1708), ki je napisal velik opus, precej vecji od Svetokriskega.10 Zal je Bresanov opus zvecine izgubljen - razen treh lepih pridig, ki so se zacuda ohranile v istem samostanu, kjer se je ohranila pridiga kapucinskega patra Ferdinanda o svetem Jerneju in s tem dokazala, da je delo njenega avtorja segalo precej onstran platnic kodeksa, v katerem nam je ohranjenih njegovih 58 retorskih besedil. Kdor se zanima za starejse slovensko slovstvo, utegne v prikazih nasega literarnega razvoja zaslediti to ali ono nesorazmerje. To velja zlasti za dobi katoliske obnove (ali protireformacije) in baroka, torej za glavnino 17. in 18. stoletja. V tem prispevku se ni moc podrobneje posvetiti problematiki njune periodizacije, ki se ni docela utrjena in dopusca razna razumevanja. Toda v dosedanjih obravnavah obeh dob, kakor koli ju ze razmejimo, je zaslediti neko znacilno potezo. Vecina teh obravnav je izhajala iz neizrecene, implicitne predpostavke, da je poglavitni predmet literarnega zgodovinarja korpus tiskanih knjig in drobnih tiskov obeh dob. Ta predmet je v pregledih slovstvenega razvoja nato dopolnjen z obrobnim prikazom rokopisov, ki so v eni in drugi dobi nastajali zaradi raznolikih potreb. To vrsto pristopa k literarnozgodovinski obravnavi slovstva, ki je nastajalo v dolgi dobi med reformacijo in romantiko, dobro izraza tale formulacija, s katero se zacenja razdelek o rokopisih barocne dobe v Maticini Zgodovini slovenskega slovstva: »Ob stevilnih tiskih 18. stoletja nimajo rokopisi na splosno toliksnega pomena kakor v starejsih, slovstveno nerodovitnih casih. Le zato, ker so tiski se zmeraj samo nabozni, so zapisi posvetne vsebine vendarle vazni.« (ZSS I, 313) Avtor te misli, Mirko Rupel, je skrbno preiskal obsezno gradivo, zlasti razne prisege in druga civilna besedila, ki jih posreceno imenuje »rokopisni drobiz«. Toda glavno podobo o dobi vendarle zarise njegov in vecidel tudi drugi prikazi na podlagi tiskanih del. Zdi se mu samoumevno, da rokopisi 18. stoletja, zlasti »nabozni« - tu tici druga problematicna podmena - niso pomemben del predmeta, ki ga literarni zgodovinar raziskuje v tem obdobju. Rupel sicer v istem stavku omenja, da so bili rokopisi pomembnejsi v »slovstveno nerodovitnih casih«, s cimer misli na protireformacijo oz. katolisko obnovo 17. stoletja. Toda tudi v tem razdelku svojega pregleda predstavi dva tako obsezna in pomembna rokopisa, kakor sta Skalarjev rokopis (1643) in Andreja Ivankovica (Jankovica) prevod Hoje za Kristusom (morda 1659) le v sestih vrsticah, celoten razdelek o rokopisih katoliske obnove, iz katere se je po njegovem porocilu ohranilo »blizu 50 rokopisov, od kratkega zapisa do zajetnega zbornika«, pa predstavi na nepolnih treh straneh. Predvsem pa - in to je bistveno - ti rokopisi niso v nicemer spremenili njegove predstave o knjiznem »zastoju« te dobe. S tem nikakor ne mislim na morebitno premajhno pozornost ali skrb ipd., pac pa, da starejsi literarni zgodovinarji knjigam, ki so ostale v rokopisni obliki, samodejno in naceloma niso pripisovali pomena, ki bi bil vsaj primerljiv s pomenom tiskanih knjig.
PDF
